Orožje ni užitno
Ko razmišljamo o gospodarskih posledicah vojne v Ukrajini, namenjamo pozornost predvsem podražitvi energetskih virov, saj je na tem področju vojaški spor prinesel najhujše posledice za Evropo, zelo zaskrbljujoča pa postajata tudi pomanjkanje in podražitev osnovnih živil. Svetovna prehrambena industrija sloni predvsem na uvozu in izvozu žitaric, zlasti pšenice. Izvedenci so za letos že pred časom napovedali slabšo letino, ki je posledica predvsem hude suše v ZDA, Evropi in Indiji ter poplav na Kitajskem; zaradi ruske invazije v Ukrajini pa se vsi pogrezamo v svetovno prehransko krizo, kakršne še ni bilo in ki bo prizadela na stotine milijonov ljudi na mnogih območjih sveta.
Rusija in Ukrajina sta dejansko med največjimi svetovnimi pridelovalci in izvozniki osnovnih živil. Na svetovni ravni skupaj izvozita skoraj tretjino vse pšenice, ječmena in sončničnih semen, če ne štejemo izvoza drugih žitaric, ki so namenjene predvsem živinoreji. Ukrajinski proizvodnja in izvoz žita sta danes v dramatični krizi zaradi prekinitve komunikacijskih poti in blokade pristanišč, pa tudi zato, ker kmetje veliko hektarjev zemlje sploh ne morejo obdelovati. Običajno skoraj vse ukrajinsko žito potuje v svet skozi pristanišča ob Črnem morju, morje ob Odesi pa je ukrajinska vojska v veliki meri minirala, da bi preprečila invazijo ruskih vojnih ladij, obenem pa je ruska mornarica blokirala pristanišča in tako zelo otežkočila prehod trgovskih ladij. Posledica tega je, da je več kot polovica lani pridelane ukrajinske pšenice še vedno v velikih silosih in čaka na izvoz.
Skrb za hrano je vse večja, to potrjuje tudi zanimanje Maria Draghija, ki je prejšnji teden poklical Vladimirja Putina, s katerim se je pogovarjal o možnih rešitvah prehranske krize. Ukrajinci bi se morali zavezati, da bodo razminirali pristanišča, Rusi pa bi morali obljubiti, da ne bodo napadli skupin strokovnjakov, ki bodo sodelovali pri operaciji. V Kremlju predlagajo vzpostavitev ladijskih humanitarnih koridorjev iz pristanišč, preko katerih bi ruski in ukrajinski tovor poslali v svet, vendar pod pogojem, da se odpravijo mednarodne sankcije proti Rusiji. Potrebno bi bilo sodelovanje, ki pa je trenutno utopija, razlog za Draghijeva prizadevanja pa ni le etičen: prehranska kriza bi vplivala na migracijske procese in Italijo bi gotovo prizadeli močni tokovi iz Afrike.
Za Evropejce se bodo posledice krize v živilskem sektorju pokazale predvsem na velikem zvišanju cen, velik del Afrike in države jugovzhodne Azije pa se bodo morale soočati z dramatičnim pomanjkanjem hrane. Najrevnešje države na svetu so popolnoma odvisne od uvoza osnovnih živil in kar 26 od teh držav več kot polovico žita uvaža iz Rusije in Ukrajine. Huda prehranska kriza je v nekaterih afriških državah že prisotna in bo imela še večje razsežnosti. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je že prejšnji mesec opozoril, da je zaradi trenutnih razmer na trgu pšenice petina človeštva ogrožena zaradi revščine in lakote. Mednarodne organizacije napovedujejo grozljive posledice v življenju več deset milijonov ljudi in pozivi svetovnim poveljnikom, naj zagotovijo oskrbo s hrano najrevnejšim in zaradi vojne najbolj prizadetim državam, trenutno niso uslišani. Žal si noben mogotec ne prizadeva za zmanjšanje posledic krize, vsi se radi družijo na sestankih in okroglih mizah, kjer je govor predvsem o sankcijah, orožju in očitno ni prostora za nikakršen konstruktiven dialog.
Vsaka vojna je uničujoča, njene posledice ne prizadenejo izključno sprtih strani, ampak se neizogibno razširijo tudi na druge. Prekinitev ustaljenih komercialnih tokov povzroča domino učinek, ki ga je zelo težko nadzorovati. Ko govorimo o vojni med Rusijo in Ukrajino, moramo spomniti, da se je svet nanjo že več časa pripravljal z velikimi naložbami v vojaško industrijo ter vidnim in nevidnim trgovanjem z orožjem. Vojne so vedno povezane s tržišči in trgovci orožja, z multinacionalkami, ki omogočajo oborožitve posameznih držav, z močnimi lobiji, ki vplivajo na svetovni trg, v katerem prevladuje sistem gospodarskih, političnih, finančnih in vojaških oligarhij.
Vojni biznis je pravi razlog za vojno tako v Ukrajini kot v ostalih svetovnih državah. Gre za posle, odraz nebrzdanega kapitalizma, ki ogrožajo svetovni mir, za nepojmljive dobičke. Gospodarji vojne potrebujejo sovražnika, proti kateremu se morajo boriti, in žrtve, ki jih morajo braniti. Trgovanje z orožjem v zgodovini še nikoli ni poznalo krize in verjetno je tudi nikoli ne bo. Od leta 2010 do leta 2020 je imela orožarska industrija približno pet tisoč milijard dolarjev prometa. Znesek danes hitro raste zaradi rusko-ukrajinskega spora in zaradi velikih novih naložb, ki jih evropske države namenjajo lastni oborožitvi.
Veliko podjetij, ki delujejo na področju proizvodnje orožja, ima ogromne finančne koristi od vojne v Ukrajini. Skoraj retorično se sliši, a med prvimi na lestvici so ameriški velikani. Med temi izstopa Lockheed Martin Corporation, ameriško podjetje, ki se ukvarja z obrambo, z obveščevalnimi službami in letalstvom. Na istem področju delujeta ameriški multinacionalki Boeing, ki zaseda drugo mesto na seznamu, in Northrop Grumman, zraven pa so še angleška Bae Systems, nemška Hensoldt, francoska Thales ter italijanska Leonardo-Finmeccanica (njen največji delničar je italijansko ministrstvo za gospodarstvo in finance, ki ima približno 30-odstotni delež). Vojna je povzročila na milijone beguncev in tisoče smrtnih žrtev, povzroča lakoto in revščino v svetu, orožarski velikani pa ji nazdravljajo.
Nesmiselno je torej se naivno spraševati, zakaj vojna še vihra, zakaj države vztrajajo pri rožljanju z orožjem, če vladajoče elite, tudi tiste, ki se imajo za varuhinje človekovih pravic, imajo od vojne ogromne zaslužke. Grozljivo je dejstvo, da bi z denarjem, vloženim v orožje v enem samem dnevu, lahko rešili lakote na milijone ljudi. Vojna je marsikomu všeč in se zato ne bo kmalu končala. Prava odločitev bi morala biti: izpraznimo orožarne in skladišča napolnimo z žitom! Trenutno vse kaže, da ni alternative hujskaški politiki, ki ima rada vojno, s katero si le redki polnijo žepe, mnogim pa prazni trebuhe.
