Aktualno

Odprava ali preureditev pokrajin in Slovenci

Odprava ali preureditev pokrajin in Slovenci

Aktualno in zapleteno vprašanje

V sklopu zakonskega odloka Montijeve vlade o varčevanju je predvidena bolj ali manj izrazita preureditev upravne ureditve italijanskih pokrajin oz. provinc kot avtonomnih ustanov ob splošnih načelih državnih zakonov, ki opredeljujejo njihove funkcije. Zedinjena Italija je sredi 19. stoletja te upravne enote prevzela od Savojskega, to se pravi Piemontskega kraljestva, in jih končno osvojila tudi Republika skupno z občinami, katerim je pridružila avtonomne dežele z zakonodajnimi pristojnostmi. S poznejšo dejansko uresničitvijo dežel pa so mnogi začeli ugotavljati, da so province pravzaprav odvečen dvojnik občin in dežel na številnih področjih javne uprave. Zaradi tega se je že pred več desetletji porodilo vprašanje oziroma potreba po racionalni porazdelitvi upravnih pristojnosti med dežele, pokrajine in občine in s tem odpravi nepotrebnih zadevnih stroškov.
Znano je tudi, kako je v Italiji sila težavno spreminjati obstoječe stanje, ki je tradicionalno povezano s politiko ohranjanja delovnih mest ne glede na njihovo upravičenost in s tem povezanimi parcialnimi interesi ožjih družbenih skupin. Sčasoma so tudi politične stranke spoznale, da s trošenjem javnega denarja za težko opravičljive ustanove tudi same izgubljajo verodostojnost, ko vztrajno zahtevajo zmanjšanje stroškov in odpravo potrat, in da se prihranjena finančna sredstva uporabljajo za zadostitev socialnih potreb. Že Bossijeva Severna liga se je pred nekaj leti hvalila, da ji je uspelo vključiti v vladni program odpravo provinc, ker da so nepotrebne. Iz te moke ni bilo kruha, ker so v vladnih krogih nato ocenili, da je vprašanje obstoja pokrajin zapleten politični vozel, povezan tudi z odpuščanjem upravnega osebja in drugih funkcionarjev.
Pred tem nerešenim vprašanjem se je tako znašla Montijeva vlada, ki je v sklop omejevanja javnih stroškov vključila tudi ukinitev ali združitev pokrajin, če nimajo vsaj 50 tisoč prebivalcev in 2.500 kvadratnih kilometrov površine. Po teh merilih bi število pokrajin padlo s sedanjih 107 na približno 50. V naši deželi te pogoje izpolnjuje le videmska pokrajina. Velika pomanjkljivost vladnega predloga je v tem, da sploh ne načenja vprašanja o realnih finančnih stroških vzdrževanja posameznih pokrajin. Prav tako ne omenja nikakršnega načrta za temeljito preureditev njihovih pristojnosti ali dodelitev teh drugim ustanovam (deželam, občinam, gorskim skupnostim).
Prava politična in medijska mobilizacija okoli vprašanja ohranitve ali temeljite preureditve pokrajin se je sprožila posebno v deželi Furlaniji Julijski krajini, kjer bodo spomladi prihodnjega leta volitve za obnovitev deželnega sveta in neposredno izvolitev deželnega predsednika, ki predlaga sestavo deželne vlade. Za potrditev na tem mestu se vneto poteguje sedanji predsednik Renzo Tondo, ki je dal pobudo za ustanovitev posebne paritetne komisije v deželnem svetu, v kateri so zastopane vse svetovalske skupine razen Severne lige, ki se je odpovedala sodelovanju v njej. Ta komisija ima nalogo izdelati predloge za reorganizacijo pokrajin in njihovih pristojnosti. O njenih predlogih naj bi deželni svet razpravljal in sklepal že oktobra. Komisija je doslej zaslišala predstavnike vseh najpomembnejših javnih uprav, družbenih sil in drugih organizacij civilne družbe, vključno tudi slovenskih.
Vprašanje preureditve ali ukinitve pokrajin morajo resno preučiti tudi politični in drugi družbeni dejavniki, ki delujejo v slovenski manjšinski skupnosti v tržaški, goriški in videmski pokrajini, v katerih se morajo izvajati določila zaščitnega zakona. Zato mora kakršnakoli preureditev pokrajin to upoštevati z ohranitvijo sedanje ravni zaščite in predvideti njeno nadaljnjo dopolnitev. V tem pogledu imamo Slovenci žal zelo negativne izkušnje. Pred leti je namreč sama Dežela ukinila kraško in beneško-briško gorsko skupnost, pri delovanju katerih je bila slovenska narodna skupnost enakopravno obravnavana ob upoštevanju njenih pravic. Tik pred letošnjimi upravnimi volitvami je goriška Občina, ki jo vodi desnosredinska uprava, kratkomalo ukinila rajonske svete, pri čemer so drago plačali slovenski občani.
Ob tem moramo obžalovati, da niso vsi manjšinski predstavniki in dejavniki enotno in dovolj odločno nastopili proti odpravi goriških rajonskih svetov. Nekateri manjšinski krogi so celo omalovaževali pritožbe na Deželno upravno sodišče, ki so jih vložili predstavniki stranke Slovenske skupnosti. Ali se bo podobna zgodba ponovila v primeru okrnitve vloge pokrajin ali njihove ukinitve?
Alojz Tul

12.09.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!