Odmevna slovesnost na Sveti Gori
Prosvetno društvo in mešani pevski zbor Podgora sta pričela s pripravo na obeležitev te obletnice že v lanskem letu. Zakaj?
Zato, ker je bil Vinko Vodopivec že od svojega otroštva dalje močno povezan s Podgoro. Tam je namreč služboval njegov oče Vincenc kot organist in učitelj, v Podgori se je rodilo osem njegovih bratov in sestra, v podgorski cerkvi je že kot dvanajstletni fantič samostojno orglal in ravno v Podgori je ustvaril svojo prvo zborovsko pesem.
Njegova mladost, šolanje in študij ter muziciranje so bili močno povezani z Gorico vse do nove maše, ki jo je daroval v goriški stolnici 1901. leta.
Prvo svetovno vojno je dočakal v Kromberku, se iz povsem razrušenega kraja umaknil v Cerknico in se po končani vojni vihri vrnil ter ljudem vlival upanje, pogum in pomagal odpravljati uničujoče posledice. Ob vseh rednih obveznosti in stalnemu, nesebičnemu razdajanju za ljudi v stiskah je vedno našel čas in se posvečal svoji najljubši muzi: glasbi. Njegove notranje in izpovedne moči ni mogel zaustaviti niti fašizem, ki je na vsakem koraku onemogočal Slovence, njihovo ustvarjalnost, slovensko besedo, domačo pesem, svobodo… Glede na to, da je bila slovenščina dovoljena zgolj po cerkvah, je Vodopivec še intenzivneje ustvarjal slovensko liturgično glasbo, velikokrat po naročilu, kot avtor večkrat pod sinonimom, ker so ga pri izdajanju skladb nadzirali in ga omejevali. Tudi zato, ker se je družil z intelektualno najbolj prepoznavnimi in prodornimi Slovenci tistega časa, ki nikakor niso šli v nos oblastnikom. Med številnimi sta bila predvsem brata Jožko in Lojze Bratuž.
O moči njegovega duha, o njegovi neomajnosti pri ohranjanju slovenske besede ter spodbujanja narodovega ponosa pričajo tudi zapisi, kako malo so ga prizadele kritike slovenskih glasbenih veljakov tistega časa, ki so nanj gledali zgolj skozi prizmo strogih kompozicijskih načel in ne celostno. Njegova priljubljenost med primorskim življem je naraščala, vzporedno s tem tudi njegov glasbeni opus, ki šteje okrog 1200 stvaritev cerkvenih pesmi, maš, narodnih pesmi ter instrumentalnih del. Približno 300 avtorskih del je še pogrešanih.
Dejstvo, da so Vodopivčeva dela zaokrožila po celem svetu, da so še vedno stalnica repertoarjev prosvetnih in cerkvenih pevskih zborov, je posledica zelo enostavne sinteze med realnostjo trpečih Slovencev in Vodopivčevo tenkočutnostjo in razumevanjem ter trdno odločenostjo, da poskrbi za narodovo duhovno in kulturno preživetje. Predvsem od tod enostavnost, prijetnost za uho v njegovi glasbi in razumljiva »muka« za akademike. Zapisi pa le navajajo posameznike (dr. Kimovec npr.), ki so v Vodopivcu končno prepoznali najprej Človeka in šele potem osebo v preostalih vlogah.
Vsemu navedenemu smo želeli slediti tudi izvajalci spominske slovesnosti na Sveti gori in dogodku dati predvsem predznak preprostosti.
Maša, ki jo je ob sodelovanju številnih duhovnikov daroval kromberški župnik, gospod Cvetko Valič je izzvenela ob orgelskih in vokalnih Vodopivčevih delih, ki so jih oblikovali pevke in pevci župnijskih zborov s Solkana, Kapele, Šempetra in Podgore, organistka Terezika Paljk ter zborovodja Peter Pirih. Svoj zelo prepoznavni delež sta prispevala gospa Mira Bastjančič, koordinatorka akademije in gospod Jožko Kogoj, ki je poskrbel za diapozitive na temo Vodopivčevega življenja in dela. Pozdravno pismo gospoda škofa Metoda Piriha, nagovor gospoda Valiča, posvečen Vodopivčevim manj poznanim življenjskim dogodivščinam in zaključna akademija, med katero so predstavniki sodelujočih župnij strnili spomine nedavno umrlih in še živih pevk in pevcev, ki so z njim sodelovali in ga poznali ter Vodopivčeve Marijine pesmi, so zaokrožile prazničen popoldne na Sveti gori.
Navdušuje ugotovitev, da je dogodek prevzel predvsem pevke in pevce sodelujočih pevskih zborov, pa tudi prisotne romarje in redne obiskovalce svetogorske bazilike v upanju, da bo spomin na Vinka Vodopivca ostal živ tudi v prihodnje in zmogel navdušiti predvsem mlade.
Prosvetno društvo in pevski zbor Podgora se ob tej priložnosti zahvaljujeta vsem sodelujočim za pripravljenost in sodelovanje ter vsem, ki so kakorkoli pomagali pri realizaciji slovesnosti.
P.D. Podgora
