Odkrivanje skritih zakladov knjižne dediščine, dvojezična knjiga Inkunabule v Novi Gorici

Definicija besede inkunabula pravi, da je to vsaka knjiga, tiskana stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi od začetka tiska s premičnimi črkami do konca leta 1500. Take knjige se hranijo tudi na območju Nove Gorice: v samostanski knjižnici Stanislava Škrabca na Kostanjevici ter v zasebni zbirki Davida in Marinke Brezigar v Solkanu, po en izvod pa še v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici in v samostanu na Sveti Gori. Prav temu izjemnemu bogastvu je posvečena dvojezična knjiga Incunaboli a Nova Gorica/Inkunabule v Novi Gorici, ki so jo po temeljitem preučevanju omenjenega gradiva pripravili italijanski strokovnjaki za prvotiske Rosalia Claudia Giordano, Marco Menato, Marco Palma in Anna Scala v sodelovanju s knjižničarko Mirjam Brecelj. Knjigo, ki je izšla pri založbi Viella v Rimu in spada v širšo knjižno zbirko, so predstavili v knjižnici Attilio Hortis v Trstu v torek, 13. oktobra.

Navzoče je na predstavitvi uvodoma pozdravila odgovorna za starejše tiske v knjižnici Hortis Alessandra Sirugo, ki je pojasnila, da dogodek poteka v sodelovanju z Italijanskim ženskim središčem CIF in Knjižnico Dušana Černeta. V imenu CIF je nato pozdravila kulturna delavka Elena Cerkvenič, ki je dejala, da se središče vedno zavzema za krepitev kulture in dialoga med ljudmi. Delo, opravljeno na inkunabulah, ima neprecenljivo vrednost za celotno skupnost, saj so uredniki te publikacije s svojim temeljnim raziskovanjem pripomogli k odkritju dediščine, ki pripada vsem nam, je poudarila. “Knjiga o inkunabulah ni samo knjiga o starih knjigah, je knjiga o evropskem spominu, o srečanju med civilizacijami, o pisani besedi, ki je prestopila meje vojne in stoletja, da je prišla do nas,” je sklenila Elena Cerkvenič.

Več o znanstveni knjižni zbirki Incunaboli je na srečanju spregovoril urednik zbirke prof. Marco Palma. Zbirka je usmerjena v znanstveno katalogizacijo in dokumentiranje inkunabul, ohranjenih v posameznih knjižnicah in na določenih geografskih območjih. Gre za strokovne kataloge, ki raziskovalcem omogočajo prepoznati, opisati in preučevati ohranjene izvode. Ob knjigi, ki so jo predstavili na torkovem večeru, je prof. Palma izpostavil še dve najnovejši izdaji, in sicer Incunabula in Maltese Libraries (Inkunabule v malteških knjižnicah) (2026) in Incunaboli a Montecassino (Inkunabule v Montecassinu) (2026). Pri takšnih katalogih je vrednost predvsem v natančnem popisu ohranjenih knjig, je pojasnil profesor. Ti popisi vsebujejo biografsko identiteto, zgodovino posameznega izvoda, materialne značilnosti ter zgodovino knjižnic in širjenje tiska.

Več o pripravi knjige pa je navzočim povedal prof. Marco Menato. Poudaril je, da so bile knjižne zbirke na Goriškem, zlasti tiste, ki so bile doslej slabo raziskane, pravo presenečenje, saj so v njih odkrili dragocene inkunabule in rekonstruirali njihovo zgodovino, vključno s knjigami, ki so med zgodovinskimi pretresi zapustile samostanske knjižnice. Izpostavil je tudi pomen tako sodelovanja med raziskovalci in ustanovami kot dvojezične izdaje kataloga, ki enakovredno povezuje italijanski in slovenski prostor. Po njegovem mnenju projekt dokazuje, da so tudi manjše, obrobne knjižne zbirke pomemben del evropske kulturne dediščine in da jih je vredno sistematično raziskovati ter ohranjati.

Ob koncu pa sta na zanimivem kulturnem večeru spregovorili še Marinka Terčon Brezigar in Mirjam Brecelj. Prva je predstavila nastanek zasebne knjižnice, ki jo je njen mož začel oblikovati iz zanimanja za prvo svetovno vojno, zlasti za soško fronto in nekdanjo mejo med Italijo in Avstro-Ogrsko. Ob iskanju starih zemljevidov in atlasov je postopoma začel zbirati tudi potopise, turistične vodnike in ilustrirane publikacije iz različnih držav. Posebno pozornost sta namenila knjigam z dragocenimi grafikami, lesorezi in litografijami. Med najpomembnejšimi deli zbirke je pet inkunabul, med njimi Nürnberška kronika Hartmanna Schedla iz leta 1493, Strabonova Geografija iz leta 1494 in Boetijeva Tolažba filozofije iz leta 1498. Vsaka od teh knjig ima poseben zgodovinski in vsebinski pomen, saj priča o razvoju geografskega znanja, zgodovinopisja, filozofije in srednjeveške misli. Menatov strokovni pregled je Marinki Terčon Brezigar omogočil, da je v svoji zbirki prepoznala še dodatno vrednost: ne le vsebine knjig, temveč tudi njihove vezave, tiskarske tehnike, ekslibrise in sledi nekdanjih lastnikov. Poudarila je, da ji knjižnica pomeni neprecenljiv spomin na moževo življenjsko strast, vendar si želi, da ne bi ostala zaprta v družinskem krogu, temveč bi bila dostopna tudi raziskovalcem in drugim ljubiteljem kulturne dediščine.

Nazadnje je Mirjam Brecelj predstavila še samostansko knjižnico na Kostanjevici, kjer je shranjenih približno 11.500 knjig v 25 jezikih, med katerimi so tudi dragocene inkunabule. Knjižnica je bila med prvo svetovno vojno močno poškodovana, danes pa je njeno gradivo dostopnejše tudi s pomočjo digitalnega kataloga. Posebej je izpostavila izvod prve slovenske slovnice Adama Bohoriča z avtorjevim posvetilom ter poudarila, da ji delo s knjižnično zbirko pomeni izpolnitev sanj.