Odgovoriti jasno in s trdo roko
Na stopnicah (158)
Že pred nekaj časa sem naletel na kratek video: dežurna dušebrižnica (ki bi jo današnja spletna srenja verjetno krstila za Karen) se spravi nad zanemarjenega punkerja, ki postava ob svežem grobu. Da ljudje njegove vrste pač nimajo kaj delati na takih svetih krajih spomina. Obtoži ga, da ima gotovo kakšne vandalske ali svetoskrunske namene. Punker pa jo nadere in nato še udari – je namreč na grobu svoje nedavno pokojne matere.
Lik Karen kot nadležne ženščine, ki vtika svoj nos povsod, kamor ni treba, je že tako vsenavzoč, da se zdi nasilen odziv žalujočega punkerja povsem upravičen: na tako nadlegovanje bi pač vsak odgovoril s silo! In to še v takem trenutku – ob smrti najbližjega –, ko si že brez sitnarjenja drugih vseskozi na robu. V sebi občutimo tiho zadoščenje, ko jih ohola brezčutnica dobi okrog ušes. Samo zaradi njegove drugačnosti je spregledala njegovo resničnost – prav ji je. Takšnih zgodb je naokrog vse polno: kako lahko videz človeka vara. Kako je treba biti previden v svojih sodbah in obsodbah, ker je lahko bližnji zelo drugačen in drugje, kot ocenimo: da je možakar, ki se v prepotenih oblekah sprehaja po luksuzni trgovini, v resnici bogataš; da je ženska z rokami od zemlje in z vedrom v rokah doktorica znanosti, ki se vrača z vrta; in – kot v našem primeru – da je strašljiv punker ali potetoviranec lahko krasen človek ali na nekem mestu iz zelo konkretnih razlogov. Dobro je, da znamo kdaj stopiti korak nazaj od svojih predsodkov. Da se prepričamo, preden sodimo ali linčamo. Čeprav verjetno vseeno ni narobe, če v glavnem vseeno zaupamo svojemu občutku – glede čudnih ljudi, temnih ulic in sumljivih spletnih ponudb …
Ampak ker je takšnih zgodb veliko, se ob tem sporočilu nisem posebno ustavljal. Misel se mi je bolj ustavila ob nasilnem, agresivnem odzivu na napačno sodbo naše Karen. Na prvi pogled, sploh ker je v igri nek punker, se zdi nasilen odziv upravičen in pričakovan. Pa je lahko za zgled? Mi doživeta krivica daje pravico, da se odzovem na vsakršen način? To je logika linča: ko nekdo prestopi določen prag, snamemo rokavice. Ampak potem Karen pač ni slabša od našega punkerja – ona je bila nesramna na podlagi izgleda, on pa na podlagi predsodkov. Ona je bila nasilna verbalno (in narobe ocenila položaj), on pa je posegel v telesno nedotakljivost. Mislim, da je pomembno opozarjati na to, ker je med nami zelo močna ideja, da preseganje določenih mej daje pravico do vsakršnega početja – da me neka raven početja drugega lahko razveže moje človečnosti. Da na Ruse pa lahko mečemo kasetne bombe in jim mučimo ujetnike; da Rome pa lahko tepe policija; da “južnjake” pa lahko slabo plačamo; da antijunaku v filmu pa lahko naš heroj pobije vso družino … Res je, taki in drugačni “hudobneži”, v filmih in zares, utegnejo izkoriščati naš “fair play” in se tako izogniti pravični kazni in učinkoviti rešitvi – policija je proti Romom precej nemočna, ker so njene procedure pač narejene za običajne državljane … A to nam ne daje pravice do linča ali pokola, skratka nasilja. Zahteva kvečjemu trezen premislek, kako se drugače odzvati. Ker je s svojim nasilnim odzivom naš punker pokazal, da je bila tista Karen pravzaprav po pravici zaskrbljena; da ga morda ni ocenila tako narobe. Da je povsem verjetno – če tisto ne bi bil grob njegove mame –, da bi tam stal s slabimi nameni.
