Od točke nič, Tonja Jelen
Zimska svetloba
sredi popoldneva
klije sredi vsega.
Slogovno izčiščena trivrstičnica sije od harmoničnega občutka zvočne polnosti. Njena “zimska”, torej od kratkosti dneva udušena svetloba klije sredi (popol)dneva in se kljub vsemu – sredi vsega – razrašča, obljublja daljši svetlobni razpon in proseva skozi pesniško zbirko Od točke nič (Litera 2023) pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen. Kaj če točko nič predstavlja pika, ki sem jo zasledila na koncu tega “lirično impresivnega trenutka”? V zbirki je to ena redkih pik, če izvzamem nekaj pesmi in cikla Rakun. Impresija/refleksija uvaja v enega razdelkov zbirke, razpete med zavest minevanja in upanje ter igrivosti polno sprejemanje izkušnje materinstva. Starševstvo v igrivi in iskateljski dvojini mati-otrok je pretkano z nitmi tipajočega teksta in obenem oprto na premišljeno razgrajevanje in nadgrajevanje črkovne, besedne in stavčne pesemske strukture.
Rasteš
/sicer skrušena/
bolečine je vedno manj
zemljevid udarcev se oži
prefinjen postaja
ti ga trgaš
saj
vse prepleta
poganja
polni
zaris male tihe sreče
Tu je /ja/ nasmeh
objem
malih rok
Bijeva za svet
ta mala dlan duša
je svetla
kliče /vedno bolj/ odločno
in išče
ko me v trenutku izgubi
izpred oči
V pesmi me nagovarja odprtost, razvidna v opuščanju ločil, obenem pa svoboda alternativ, ki jo čutim v vzporednem navajanju enakovrednih stavčnih členov, bodisi vertikalno “prepleta / poganja / polni” bodisi horizontalno “zaris male tihe sreče”, “ta mala dlan duša”. Obenem se zanimivo pojavlja poševnica, ki po svoje deluje kot vabilo k izbiri možnosti. Kot bralka lahko razmislim prav o besedah med poševnicama: naj jih upoštevam in zakaj, so potrebne, so poudarjene? Verzi kljub pomanjkanju (drugih) ločil ne delujejo hermetično, nerazumljivo, temveč kot čustvena izpoved subjektke, ki na začetku odbira izraze, povezane s skrušenostjo, bolečino in udarci, nato pa niza besede, povezane s srečo, svetlobo, občutkom dejavnega in polnega življenja, podarjenega bitju, ki (v)stopa v svet in potrebuje zanesljivost, očesni stik, ki daje občutek gotovosti.
Pesemsko/duševno zgradbo nelagodja tržeta “nasmeh / objem / malih rok”: gre za metonimijo, ko male roke ali (prav tako kot dva verza niže) mala dlan, torej del, predstavlja celoto, in sicer otroka. Dve enkratno povezani človeški bitji, mama in otrok, skupaj bijeta za svet, otrok v iskanju gotovosti in prisotnosti odraslega. To poudarja prislov odločno, prav tako kot sklepne besede “izgubi / izpred oči”, ki v prepletu aliteracije in rime zvočno zaokrožijo pesem.
Tonja Jelen, znana kot prodorna kritičarka, organizatorka kulturnih dogodkov in članica komisij za podeljevanje pesniških nagrad, čuti in živi poezijo, saj jo tudi sama ustvarja. Avtorica pesniških zbirk Pobalinka (2016), Greva, ostajava, saj sva (2020) in Od točke nič (2023), nominirane za Veronikino nagrado 2024, je opazovalka veličastnega utripanja narave, skrivnosti velikih človeških vprašanj, čuječa in čuteča lirska upovedovalka trenutkov bivanja. Izraznost njene pesemske ubeseditve je bogato podkrepljena s poznavanjem razsežnosti in meja jezika.
V različnih pesmih zbirke stopajo zdaj v ospredje glagol(nik)i (Včasih, Delam), zdaj je verz skoraj povsem osiromašen pridevnikov (Vse), tretjič je povednost zajeta v nominalno izražanje, kot na primer v četrti pesmi cikla Pesem.
Pesem
/4./ Senca senci
podoba podobe
posnetek uma
misli
besed
fotografija tuja
zdaja
jaza
Morda samostalnik ni dovolj močan nosilec pomena, da samostalniško vlogo prevzameta celo prislov zdaj in zaimek jaz? Zadnji trije verzi zvenijo igrivo in se spogledujejo z zvočnostjo zloga ja.
Poezija Tonje Jelen je tako oblikovno kot estetsko poezija in fieri, v nastajanju, v najbolj plemenitem pomenu besede, saj vabi bralko in bralca v dejaven odnos do branja, prevpraševanja in razumevanja poezije, iz katere (za)sije svetloba.

