Od plebiscita do boja za slovenski jezik
Zanimiv posvet ob 160. obletnici plebiscita v Beneški Sloveniji
Kako je potekal in katere so bile dolgoročne posledice plebiscita, ki se je v Beneški Sloveniji odvijal pred 160 leti? Na to izhodiščno in druga z njim povezana vprašanja so vsak na svojem področju raziskovanja iskali odgovore strokovnjaki, ki so v petek popoldne v Peterlinovi dvorani v Trstu vsebinsko sooblikovali znanstveni simpozij, ki sta ga priredila Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane in Društvo slovenskih izobražencev. Srečanja, na katerem so osvetlili najrazličnejše vidike življenja vztrajne in trdožive skupnosti, se je udeležila državna sekretarka Helena Jaklitsch.
Uvodoma je publicist Aleš Maver spregovoril o usodnosti plebiscitov v slovenski zgodovini. Beneški plebiscit, ki predstavlja “začetek krušenja enotnosti narodnega telesa”, je v primerjavi s koroškim in osamosvojitvenim najmanj prisoten v kolektivnem spominu. Plebiscit o dejanskem razpoloženju ljudi “ne pove ničesar” in njegov izid “nima nobene prave teže”, saj je bila odločitev o dodelitvi Benečije Italiji že sprejeta. Plebiscit je skromno odmeval v slovenski javnosti.
Zgodovinarka Ines Beguš je obrazložila, da je na izid plebiscita vplivalo neupoštevanje upravne in sodne ureditve Nadiških dolin iz časa Beneške republike. Avstrija na začetku 19. stoletja v Benečiji ni dovolila ohraniti starodavnih pravic in privilegijev, ki so bili tam v veljavi od oglejskega patriarhata dalje. Ker so za dože vojaško varovali mejo z Avstrijo, so bili Benečani deležni posebne upravne in sodne avtonomije: za razliko od drugih so bili oproščeni prispevanja lesa za potrebe beneške ladjedelnice in so uživali davčne ugodnosti.
Zgodovinar Peter Černic je nazorno prikazal zgodovinski okvir združevanja Kraljevine Italije in položaj Benečije. Dogajanje v zvezi s plebiscitom je tesno povezano z geopolitičnimi razmerami takratne Evrope. Italija, ki je za projekt zedinjenja države izbrala centralistični model, se je povezala s Prusijo in Avstrija ji je, tudi zaradi zahtev Francije, morala prepustiti italijanski severovzhod. Plebiscit, ki je torej bil rezultat odločitev, sprejetih na mirovnih pogajanjih, ni odražal ljudske volje in imel narodnega značaja.
Drugi del simpozija se je pričel s predavanjem publicista Jureta Banchiga (Izvedba plebiscita v Beneški Sloveniji), ki je tudi opozoril, da je na izid plebiscita vplivalo to, da Avstrija ni upoštevala starodavnih običajev in tradicij. Beneška duhovščina je po letu 1866 ravnala tako kot že tisoč let: uporabljala je slovenščino in zaradi tega jo je nova oblast sovražila. Duhovniki so slovenski jezik tudi skušali uvesti v osnovne šole in izdati v njem katekizem, a brez uspeha. “Zgodovina se v Benečiji ponavlja.” Plebiscit je bil odraz zvijačnosti, goljufij in propagande novih oblasti: na njem sploh niso uporabili glasovnic, na terenu so delovali tajni agenti. En sam mož (duhovnik) je glasoval proti.
Zgodovinar Egon Pelikan je v luči novih dokumentov predstavil prepoved rabe slovenščine v cerkvah v Benečiji leta 1933 in vlogo videmskega nadškofa Giuseppeja Nogaro. Ukinitev, s katero sta se neposredno ukvarjala Mussolini in Pij XI., je bil odkrit napad na rabo, ki je bila v veljavi več kot tisoč let. Nogara se je pri tem postavil na stran beneških duhovnikov, ki so hoteli ohraniti slovenščino, in mu zato ni kaj očitati. Na pobudo primorskih krščanskih socialcev je prepoved dobila mednarodne razsežnosti. V državno tajništvo je dospela množica spomenic in pisem. Noben poseg, tudi škofa Rožmana, ni zalegel. V Benečiji se je oblast odločila za energično akcijo s policijskimi preiskavami. Dokončnemu ukazu se Nogara ni mogel zoperstaviti.
Zgodovinar Renato Podbersič (Beneška Slovenija v očeh partizanskega in protirevolucionarnega tabora) je povedal, da sta oba tabora zahtevala novo mejo na Tilmentu. Razlike med njima so bile “v resursih na terenu za doseganje tega cilja”: bili so globoko v korist partizanskemu gibanju.
Delovanje OF za priključitev Benečije ni bilo le na deklaracijski ravni. Gregorčičeva brigada je že maja 1943 prišla v Benečijo, sledil je briško-beneški odred. V Benečiji, kjer so delovale tudi italijanske antifašistične enote, so proti koncu vojne poskušali ustanoviti slovenske šole. Krajevni intelektualci so bili le duhovniki. Za socialno vprašanje ljudje niso bili nedovzetni.
Domobransko delovanje je večinoma omejeno na propagando, vojaško v Benečiji niso nikoli posegli. Iz Kobarida so se tja nekajkrat odpravili poleti leta 1944 ter razdelili protinemško in protipartizansko gradivo. Pri novačenju mož v svoje vrste so bili neuspešni. Kot izhaja iz Šmajdovega arhiva, je protikomunistični tabor razmišljal o povojnem izgonu italijanskih nacionalistov in naselitvi ljudi iz osrednjeslovenskega prostora.
Posvet je sklenila časnikarka Erika Jazbar, ki se je v izvirnem predavanju Razumeti Beneško Slovenijo zaustavila pri “drugačnosti, posebnosti in podobnosti” tega območja. Benečani so ponosni na svoja narečja. Spomnila je, da so bili Benečani že v prvi svetovni vojni italijanski vojaki, a so bili s strani države priznani kot zadnji. Tržaško-goriško levosredinsko vodstvo manjšine skoraj nima odnosov z 18 večinoma desnosredinskimi občinami, ki so v videmski pokrajini vključene v območje veljave zaščitnega zakona. Drugačnost Benečanov je po njenem mnenju treba spoštovati. Nacionalistična napetost je zadnja leta popustila, razvoj Benečije je tesno povezan s čezmejno razsežnostjo. Čas pa bo pokazal, ali se bo slovenščina tam ohranila.
