Obrobnosti (9)

Ko smo pred časom v Katoliški knjigarni predstavljali knjigo Marize Perat o božjih poteh pri nas, se je po predstavitvi razvil živahen pogovor o tem, na katero božjepotno središče je kdo bolj navezan in zakaj. Več goriških prijateljev je iskreno povedalo, da so zelo zelo navezani na Svete Višarje, mogoče še bolj kot na našo Sveto Goro, ki je romarska pot treh narodov, zadnje čase sicer vse manj za Furlane, žal.
Na Svete Višarje je veliko slovenskih Goričanov navezanih predvsem zaradi velikih goriških duhovnikov, ki so v Žabnice in na Svete Višarje vozili že otroke, kasneje so tja zahajali kot študentje, za vedno so ostali navezani na cerkvico, kjer so poslikave slovitega Toneta Kralja, ki mi ob vsakem obisku povedo, da smo zares imeli može, kot lahko rečemo velikim primorskim duhovnikom, ki so Toneta Kralja povabili, da je na narodnostni meji slikal v naših cerkvah in tako označil našo prisotnost za vse večne čase.
Sam na Svete Višarje v otroštvu in mladosti nisem bil navezan, preprosto zato ne, ker je bila zame vmes neprepustna, za druge pa “najbolj odprta” državna meja. Ko sem bil še osnovnošolec, doma ni bilo denarja za potni list in ne za romanja na Svete Višarje, na Sveto Goro pa smo redno hodili, tudi peš sem šel iz Vipave, v eni noči smo šli, v Trnovskem gozdu nas je zajela nevihta, kakršne ne pomnim! Pralo nas je vse do Grgarja, premočeni smo prišli v svetogorsko baziliko, bil sem premražen in neprespan, izmučen do konca. Kot srednješolec tudi nisem mogel na Svete Višarje, s katerih je občasno prišla domov kaka razglednica, v Malem semenišču v Vipavi v sedemdesetih letih minulega stoletja nismo smeli imeti potnih listov in ne zdravniškega zavarovanja. Sledila je vojaška zgodba v Vojvodini in Srbiji, kamor mi je prišla tudi razglednica nekega kolege iz Vipave s Svetih Višarij, ki je bila tako všeč nekemu vojaku, da sem mu jo podaril; kot Panonec je občudoval svetovišarsko cerkvico med gorami, takrat mi je rekel, da bo enkrat šel tja. Življenje nas je razneslo po vseh koncih takratne Jugoslavije, Jovana, tako je bilo fantu ime, nisem videl nikdar več in tudi ne vem, ali mu je kdaj uspelo priti na Svete Višarje; družba je razpadla, država je razpadla, tistega časa ni več in tudi vsi mi smo drugačni, tisti, ki smo živi, nekaterih namreč ni več. Prav pred kratkim me je zabolelo, ko sem izvedel, da je moj sotrpin Zarif že dolga leta pokojni, krogla ga je zadela v čelo pri Kiseljaku, med zadnjo morijo v Bosni. Zarif je imel to napako, da se je rad smejal, tudi med vojaškimi vajami je bil vedno v prvi vrsti in se je vedno smejal. Nadrejenim ni bilo do smeha, tudi zato je v vasi Ečka pri Zrenjaninu Zarif večkrat kopal globoko luknjo s plinsko masko na obrazu, za kazen, ker se je smejal, ko bi moral biti resen. Prijatelj Nedeljko, ki mi je za Zarifovo smrt povedal pred kratkim, ni povedal, kdo ga je ustrelil.
“Kugla je kugla, krogla je krogla”, je bil lakoničen moj stari oče, ko se je spominjal krogle, ki je pred Moskvo v čelo zadela prijatelja iz sosednje vipavske vasi. In je še dodal: “Še zagrebsti ga nismo mogli, tako ledeno je bilo”. Bil je ujetnik rdečearmejcev pri Moskvi, spominjal se je, da so od blizu videli Lenina, ki ga je vedno opisoval kot majhnega in grdega, jeznega človeka. “Krogla ne izbira prsi”, je dodal moj oče, ki se je spominjal fanta, ki je po skoraj štirih letih odsotnosti končno stopil na domača tla, pri Ilirski Bistrici je vstal, da bi pokazal vsem, kje stoji na robu jase in gozda njegova rojstna hiša. Kot prekomorca sta prišla osvobajat rodne kraje iz Afrike, mojega očeta so poslali v Beograd, fanta iz okolice Ilirske Bistrice pa je zadela krogla nemškega ostrostrelca tik pred domačim pragom. Stric Milan, ki je bil v Gradnikovi brigadi v Trnovskem gozdu, je po navadi dodal: “Najbolj smo se bali, ko je začelo delati pik – pok, potem dolgo nič in potem spet pok. Vedno, ob vsakem poku, je kdo padel, nemški ostrostrelci so bili strašni”.
Tako Sveta Gora, na katero me je prvič vročičnega nesel oče, ko sem imel samo dve leti, iz Solkana peš vse do vrha, kot Svete Višarje, na katere sem šel prvič šele, ko sem že živel v Italiji, sta božji poti na obrobju nekega sveta. Pravzaprav sta obe cerkvi obrobje več svetov, slovenskega, italijanskega, furlanskega, nemškega in še kakšnega. Svetogorsko Mater Božjo srečujem povsod v Furlanski nižini, kjer skoraj ni vasi, da ne bi njena podoba krasila kake kapelice ali pa bi bila naslikana kar na vaško hišo, svetovišarska podoba Matere Božje pa je bolj v ozadju, spektakularen pogled na cerkvico na vrhu hriba je danes zameglil njeno podobo.
Že več kot dve desetletji hodim na Svete Višarje prvo nedeljo v avgustu, ko je Romanje treh Slovenij, mislim, da sem v 25 letih zamudil le eno tovrstno romanje. Pred več kot dvema desetletjema sem tudi sam predlagal takratnemu direktorju Slovenske tiskovne agencije, da bi bilo pošteno in prav, da bi o tem poročali tudi v osrednji Sloveniji, ker je romanje vseslovenskega pomena in simbolov polno, kot tudi nisem nikdar razumel, zakaj iz Slovenije na to romanje prihajajo samo krščanski demokrati in politiki Nove Slovenije. Tistega direktorja STA so imeli takrat v zobeh v Sloveniji določeni časniki, češ da je bil udbovec in tako dalje. Mirno mi je rekel, naj napišem in priložim še kako fotografijo. Od takrat poročam vsako leto. Šele po vsakoletnih objavah servisa STA o romanju na Svete Višarje so začele prihajati na romanje tudi televizijske in radijske hiše. Poročilo STA vsako leto objavi tudi Primorski dnevnik. Prav zato sem si upal že takrat g. Janezu Puclju, ki organizira romanje, svetovati, naj kakovostno raven diskutantov za cerkvijo zviša, kar je takrat s sodelavcem Ljubom Bekšem in drugimi tudi storil, danes Bekševo organizacijsko plat romanja vodi Lenart Rihar. Vsako leto je prinesel slovensko zastavo prof. TomaŽ Pavšič, peš iz doline vsako leto prihaja Lojze Peterle in tako dalje; postala je lepa navada, že pravi običaj, da srečam tam ljudi iz vseh treh Slovenij, zdomske, osrednje in naše, zamejske.
Če bi lahko po spominu izluščil samo eno misel iz niza referatov več odličnih predavateljev na Svetih Višarjah, potem gotovo izberem, ne da bi drugim delal krivico seveda, g. Justina Stanovnika, ki je na Svetih Višarjah vsem nam Slovencem in samemu sebi rekel: “Kako malo usmiljenja poznamo, kako malo usmiljenja je med nami”!