Obrobnosti (8)

Vsako leto je 12. julija v Ogleju praznično, saj se na ta dan v oglejski baziliki daruje slovesna, peta in večjezična sveta maša, s katero vsako leto počastimo zavetnika naše dežele Furlanije Julijske krajine, predvsem pa oglejska zavetnika sv. Mohorja in Fortunata, ki ju je Oglej pred veliko stoletji vzel za svoja. Krščanska legenda namreč pripoveduje, da sta bila sveta Mohor in Fortunat mučena in umorjena v današnji Sremski Mitrovici in da so ju prepeljali v Oglej kasneje.
Legenda slovenskih katoliških časnikarjev Silvester Čuk, z očetom Francem Boletom sta za nas pojem!!!!, je pred leti takole zapisal v Ognjišče o naših velikih svetnikih: “Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961, torej natanko petsto let, prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.
Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.
Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.
Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem ljudstev so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.
V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor”.
Tudi letos smo se zbrali v Ogleju. Po navadi goriški nadškof vsako leto vabi v Oglej ob tem prazniku uglednega gosta, ki ima v popoldanskem času predavanje (lectio magistralis), letos je bil državni tajnik Svetega sedeža, v bistvu vodja diplomacije in zunanji minister države Vatikan, kardinal Pietro Parolin.
Letos je bilo v Ogleju tudi pet slovenskih škofov, s katerimi sva se s kolegom Danijelom pogovarjala precej časa, sam sem pa imel možnost, da sem govoril s kolegom Maurom Ungarom deset minut s kardinalom Parolinom, ki je sicer doma iz bližnjega Veneta, leta 1955 se je namreč rodil v kraju Schiavon blizu Vicenze. Pred leti sem že govoril s kardinalom na enem naših srečanj državne zveze katoliških tednikov FISC v Venetu, a takrat ni bil še na mestu “drugega človeka Vatikana”, kjer je danes. Za kardinala Parolina se ve, da je izjemen in izkušen vatikanski diplomat ter eden najtesnejših sodelavcev papeža Frančiška, ki ga je tudi postavil na to odgovorno mesto v Cerkvi. Mimogrede: danes je kardinal Pietro Parolin tudi najmlajši italijanski kardinal, šef vatikanske diplomacije pa je že od leta 2013, kar pove veliko o zaupanju, ki ga ima vanj papež Frančišek.
Ko je goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli pred oglejsko baziliko povedal kardinalu, da sem “odgovorni urednik slovenskega katoliškega tednika Novi glas, ki izhaja v Gorici, krije pa tudi področje Trsta ter širši slovenski prostor”, me je kardinal Parolin prijazno pogledal in vprašal: “Kako vam gre”?
Mislil je seveda na časopis, ker predobro ve, da je večina časnikov po vsem svetu danes v globoki krizi.
“Gospod kardinal, pošteno povedano, za te čase dobro, naše naročnice in naročniki so nam zvesti, problem pa so mladi naročniki, ki jih je vse manj… ”, sem odvrnil in potem smo se pogovarjali o časopisih; Mauru in meni je svetoval, naj v zvezi FISC na srečanju v Rimu poveva to, kar sva njemu, namreč to, da je pomemben vsak naročnik, da je pomembna vsaka naročnica.
“Ja, kot pravi sveti oče, ne, kot pravi Frančišek, ko nas pošilja na obrobje, na periferijo”! sem nadaljeval.
Kardinalu Parolinu se je razjasnil obraz, veselo me je pogledal in mi stisnil roko: “Vidim, da poslušate papeža Frančiška, lepo je to”! Nato se je obrnil in s pogledom šel čez prazen veliki trg (Piazza Capitolo) pred oglejsko baziliko in dejal: “Kaj ni to periferija, kaj ni to obrobje? Frančišek ima prav, ves svet postaja eno samo obrobje in mi vsi se tega ne smemo bati, vsak posameznik je pomemben, imate prav”!
Pa vseeno priznam, da me je stisnilo, ko sem za sprevodom škofov in duhovnikov, med njimi zelo malo slovenskih, vstopil v baziliko. Slovencev nas je bila peščica, tudi vernikov malo.
Dan kasneje je osrednji lokalni italijanski dnevnik namenil nekaj vrstic dogodku v Ogleju in zraven dodal sliko.
Don Pino, naš župnik v Terzu pri Ogleju, me je nekaj dni kasneje po maši vprašal, ali sem videl, da ni bilo primernega odmeva v medijih.
Videl sem.
“Sem vesel, da je prišel na čelo Cerkve papež Frančišek”, je dodal naš zlati don Pino, “ker govori o obrobju. Jaz tu v Terzu delam že 24 let. Na periferiji namreč”.