Obrobnosti

Obrobnosti (7)

Obrobnosti (7)

Piše Jurij Paljk

Kako neradi vsi govorimo o samomoru, kako globoko zareže taka smrt v vse nas, pa četudi tistega, ki je storil sam poslednje dejanje, s katerim se konča življenje, ne poznamo!
Kolikokrat poslušamo nasvete izvedencev in strokovnjakov za človeško psiho, da je samomor v naši razrojeni in vse bolj periferni, obrobni družbi, stigma, za katero najdemo v Slovarju slovenskega knjižnjega jezika naslednje geslo: “stigma:
1. družbena zaznamovanost zaradi drugačnosti, navadno neupravičena: živeti s stigmo duševnega bolnika; socialne stigme nedružabnih otrok; stigma uživalca drog; zmanjševanje stigme
2. med., psiht. krvav madež, lisa na določenih delih telesa zlasti pri histerikih: dobiti, imeti stigme
3. pri starih Grkih in Rimljanih znamenje, narejeno pobeglim sužnjem in hudodelcem: vžgati stigmo na čelo; biol. stigma organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev, (rdeča) očesna pega; med. stigma viden znak bolezni; rel. stigme Kristusovim ranam podobna znamenja na določenih delih telesa; zool. stigma dihalnica”.
Dovolj zgovorno in razumljivo povedano. In vsi ti zdravniki duševnih ran nam tudi svetujejo, naj se o tem spoštljivo pogovarjamo na glas, kot seveda tudi trdijo, da je najbolj grozna stvar, če stigmatiziramo umrlega in seveda posredno tiste, ki jih je umrli zapustil, če jih zaznamujemo s stigmo samomora!
Pa vendar tega ne znamo.
Zares ne znamo.
Morda nam manjka tista človečnost, ki je potrebna za znosno življenje, odsotnost katere ljudi potiska na obrobje, v samoto in tudi v samomor.
Pred časom so lokalni dnevniki pri nas na kratko poročali o samotni smrti očeta deklice in moža, 49 let je imel, bil je vodja tiskarskega obrata v eni naših goriških občin, v tiskarni, ki jo nameravajo zapreti, pravzaprav samo nekaj let po odprtju prenesti v Padovo. Nihče nima pravice soditi, tudi ugibati ne smemo, kaj je tega moža privedlo do samomora, ki ga je storil v nočni izmeni, našli so ga ob treh zjutraj sodelavci.
Duševna stiska je bila gotovo neznosna.
Kolega iz Veneta je vrsto let spremljal samomore podjetnikov, ki so izgubili v tej prekleti, iz finančnih vrhov vsiljeni finančni krizi, vse, zmotno so bili prepričani tudi, da so izgubili dostojanstvo in so tako v temi pozabili, niso videli več svetosti vsakega življenja, tudi najbolj bednega. Niso zmogli. Kolega mi je pripovedoval zastrašujoče primere in številka teh samotnih smrti je bila taka, da je našla pot celo v televizijske in radijske dnevnike državne razsežnosti. Kasneje so se odločili, da o tem raje ne bodo poročali, predvsem zato, da ne bi nekateri iz naše sredine posnemali zadnjih dejanj.
Pred leti je bil prijatelj Renzo, duhovnik in takratni urednik goriškega tednika, naprošen za pogrebni obred nekje v Furlaniji. Pokopali so štirideset let starega moškega, izobraženca, uspešnega menedžerja, ki je storil samomor, pustil mlado ženo in dva otroka, zelo majhna. Renzo je bil trd. “Moral bi jih videti, kot krokarji so prišli, vsi v črno oblečeni, v limuzinah so se pripeljali z letališča, tja so prileteli seveda z zasebnim letalom, kot črni krokarji, iz Citya v Londonu so prišli, delegacija banke, kjer je pokojni delal, mrzli kot led, vsi v službi Satanovega govna, kot črni krokarji, nobenega čustva, nič, samo črna očala, črne obleke, nobenega sočutja, mrzli, kot je mrzlo njihovo srce. Le kako je lahko nasedel ta fant, da je zaradi takih, kot so ti črni krokarji, naredil samomor”?
Denar, Satanovo govno, ki kroji usode ljudi.
Satanovo govno, ki tudi na obrobju smrdi.
Satanovo govno, ki seje smrt med ljudmi, ki goni množice revežev v beg, ki ljudi stiska na rob, jih pahne čez rob.
Kar je prijatelja Davorina najbolj pretreslo, je bila brezbrižnost kolegov, sam je zato pisal v Trst na sedež našega cehovskega združenja, da bi se ustanovil neki sklad, morda račun, na katerega bi lahko kaj nakazali za družino reveža, ki je, ujet v temo, odšel za vedno.
Praznega zgražanja, škodoželjne črne kronike, samopašnega navideznega sočutja z besedami, tega ima Davorin dovolj, tudi jaz.
Razlika je bila v tem, da je sam telefoniral, pozival, sam sem se umaknil v tišino.
Postajam star in sem zahrbtnežev in arogantnežev, lažnikov in obrekovalcev sit, dobesedno ne prenašam več njihovih potuhnjenih pogledov in lažnivih jezikov, s katerimi režejo, sečejo, ubijajo, kot ne prenešam več njihovega osladnega lezenja drug drugemu nekam, do prvega vogala, ko ponovno začnejo…
Med nami so ciniki, ki se vedno zatekajo k praznemu “Tako pač je”!, ki ubija dobro v nas.
Prijateljica Marilka Koršič, ki je dejavna v družbenem življenju in prisotna na družbenih omrežjih, je pred dnevi objavila tole misel: “Ko povzročiš trpljenje dobrim osebam, le-te ne kričijo. Pospravijo, shranijo. Počasi in po tiho se oddaljijo, da se nikdar več ne vrnejo. Še naprej so to dobre osebe, a ne zaupajo več. In prav v tistem trenutku si z njimi za vedno zaprl. Nikdar več se ne bodo naslonili nate, nikdar več ti ne bodo zaupali”.
Kako znano, kako domače. Tu. Na obrobju.

13.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!