Obrobnosti

Obrobnosti (6)

Obrobnosti (6)

Piše Jurij Paljk

Rocco je Sicilijanec, tak, kot nam ga prikazujejo ameriški filmi o mafiji, in tak, o kakršnih mi je govoril oče, ki je na Siciliji kopal jarke za nemško vojsko v italijanskem posebnem bataljonu, tam tudi dočakal padec Italije, nato je bil kot večina prekomorcev tudi on odpeljan v Afriko.
Rocco je nižje rasti, čokat, širok v plečih in redkobeseden, vedno od sonca ožgan.
Prijateljujeva že leta, če temu, da ob koncu tedna klepetava in pijeva skupaj s toskanskimi prijatelji kavo pri gospe Sandri, lahko rečem prijateljevanje.
Rocco kadi, molče prisede in pozdravi. Ko gre domov na Sicilijo, reče: “Domani scendo giu’! Jutri grem dol”. In prijatelji vemo, da bo vozil svoj fiat tipo 16 ur zapored. Toliko traja pot. Ker gre vedno z avtom, praznim dol, nazaj pa pripelje olje, poleti tudi paradižnike, ki imajo okus po soncu in samoti Sicilije, vložene melancane, ki imajo okus, ki ga pri nas ne poznamo, včasih pripelje tudi limone, ki govorijo o morju. Zadnjič ga je Sergio vprašal, ali pripelje kdaj tudi kaj moke, a Rocco je odvrnil, da moke ne, pripelje pa doma narejene testenine. Tako sem sam izvedel pred leti, da je pšenica, ki raste na Siciliji, ena najboljših na svetu.
Z Roccom sva postala prijatelja pred več kot dvajsetimi leti, ko je sam sedel v baru pri gospe Sandri in kadil, danes nam je dovoljeno kaditi le zunaj, takrat je tudi Pietro kadil toskanske cigare, ki mu jih je kasneje zdravnik prepovedal. Gledal sem malega moža, ki je zrl predse in molčal. Ko sem odhajal, sem gospe Sandri plačal kavo tudi za Rocca. Nikdar ni rekel ničesar, a sam sem prepričan, da je bilo prav to dejanje zanj najbolj pomembno, da sva postala prijatelja, namreč to, da sem mu plačal kavo, ne da bi ga poznal. Plačal sem samo zato, ker sva molče vsak pri svoji mizi kadila in spila kavo. Bilo mi je lepo.
Rocco mi je pred štirinajstimi dnevi ob kavi, takoj po maši je bilo, povedal, da je končno v penziji: “Imam točno 67 let in toliko in toliko dni, poslali so me v penzijo. Ni slabo. Delal sem od štirinajstega leta, vedno na polju, vedno za druge”.
In je potegnil globok dim.
Čestital sem mu in mu rekel, naj živi dolgo, vsaj tako dolgo, kot živijo tisti, ki so v penziji od nekdaj.
Nasmejal se je in molčal.
Povedal mi je, da je šel “v Jugoslavijo kupit tobak in meso”, spotoma je še natankal.
Pred časom je prinesel s seboj v bar v žepu listek z navodili, ki so v vsaki škatlici zdravil: “Ti, ki znaš jugoslovansko, mi lahko, prosim, prevedeš”?
Seveda sem prevedel. Za moške zadeve je šlo.
“Delujejo te tablete, to ti lahko povem, in stanejo eno tretjino od teh, ki jih prodajajo tu”, je dodal Rocco.
Potem sva molče pokadila do konca. Ko sem hotel gospe Sandri plačati, je odvrnila: “Je že uredil Rocco”.
Rocco nerad bere časnike, včasih nam pove, da je “šla žena dol”, in takrat vemo, da je šla žena na Sicilijo.
Ko zavijemo na politične teme, Rocco pove svojo, obveščen je, a ga ne ganejo stvari, na izžganem obrazu včasih opazim nasmeh, ko Pietro kaj toskansko sočnega pove o dnevni politiki.
“Padroni sono, padroni”! je zamrmral pred časom, ko ga je Sergio vprašal, kako kaj plačuje znani veleposestnik v Furlanski nižini, eden tistih, ki so dan pred polomom banke v Venetu potegnili ven ves denar in dobili še visoko denarno nagrado za velegoljufijo. V zameno pa je banka ogoljufala male lastnike računov in predvsem upokojence, dolg bomo plačali mi.
Ko sva v nedeljo pila kavo, Rocco je spet prižigal eno svojih “v Jugoslaviji kupljenih cigaret”, sem ga vprašal, kaj bo naredil zdaj.
“Fant si je ustvaril tu družino, midva z ženo ne veva, kaj bi. Dol, na Siciliji, imam hišo, oljčnik, dve sestri, ki pa sta ostareli, jaz sem bil najmlajši… ” je predse govoril Rocco.
Za sina je uporabil besedo “ragazzo”, nikdar nam ni povedal, da tudi sin dela za istega veleposestnika. Pietro mi je nekoč povedal, da najbrž zato ni govoril, ker je sin študiral in je kot tehnik v uradu: “Rocco pa se žge na soncu in moči na dežju, to veš, ne”?
Vedel sem.
Dovolj je, če pogledaš Roccov izžgani obraz ter zgarane, žuljave roke.
Ko je nekoč Sergio pripovedoval, kako so kot otroci v Toskani, pri Cecini je bilo, jedli samo popečen kruh, na katerega jim je mama dala le žličko olivnega olja, je Rocco, ki molče sedi z nami, predse rekel: “Maledetta miseria! Prekleta revščina”!
Samo zdrznili smo se.
Pietro je dodal še nekaj, mimogrede sem vstal in plačal kavo za vse, potem smo se razkropili, na vratih me je dosegel Roccov glas: “Hvala za kavo”! Ko sva z Roccom včasih sama pod nadstreškom pred barom, mi ponavadi reče, da pogreša Carla.
“Ja, Carlo nas je povezoval”, sem dodal, na pogrebu prijatelja smo molčali, zbrala se je vsa vas. Don Pino je med pridigo povedal, da je bil Carlo poštenjak, ki sicer ni hodil veliko v cerkev, kamor je sicer redno vozil svojo ženo. Ko je pa naš prijatelj Carlo izvedel, da ga bo rak pobral v mesecu dni, se je z Bogom spravil tako, da sta z našim ljubim župnikom don Pinom opravila spoved in vse potrebno za oni svet. Tako kot se spodobi za ljudi, ki vedo, kaj je zemlja. In zato vedo tudi, kaj je nebo.
Rocco zre molče v svet.
Meni včasih pove, da se ne znajde več v tej družbi.
Sočno tudi doda nekaj več o gospodarjih nasploh. Njemu je od rojstva jasno, da so na eni strani gospodarji, na drugi pa smo vsi drugi.
V nedeljo mi je rekel, da “gre dol”, da pa je naveličan predolge poti.
Kavo je že plačal on.

29.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!