Obrobnosti (5)

Za Švico ponavadi rečemo, da je urejena, bogata, da tam vse deluje tako, kot delujejo švicarske ure, saj so mehanske švicarske ure še danes znane kot najboljše na svetu. Švica je znana tudi po odlični čokoladi, bankah in izjemno pretkanem pranju denarja v švicarskih bankah, vemo pa, da je nevtralna in tudi država, ki nima rada tujcev, še na Italijane gledajo zviška, čeprav je italijanski jezik v Švici eden od treh uradnih. Znani so referendumi v Švici, na katerih večina prebivalcev gladko in serijsko zavrača olajšave za priseljence in tuje delavce, ki jih sicer rabijo na vseh področjih. Ne bo daleč od resnice, če rečemo, da je Švica zgled najmanj odprte, do drugačnih precej sovražne države na svetu, vse prej kot tujcem prijazna dežela torej.
Švicarji so znani tudi po strogi policiji in neusmiljeni prometni policiji, ki naloži človeku globo tudi v primeru, da je peljal samo tri kilometre hitreje od predpisane hitrosti. Na sir z velikimi luknjami tudi ne smemo pozabiti, kot ne na njihovo pregovorno nevtralnost, ki sloni tudi na eni najbolje organiziranih vojsk na svetu. Samozadostni so, to je.
Vedno so nekje na obrobju, le velika ter polna denarnica namreč na stežaj odpre vrata njihove države; ob pogledu na kup denarja hitro postanejo gostoljubni za bogate, le-teh na meji tudi ne pregledujejo prav dosti. Tujcev ponavadi ne marajo, razen če ne prinesejo denarja ali pa jim nujno služijo za čiščenje greznic in podobnih zadev.
Potem se zgodi, da pride svetovno nogometno prvenstvo, da se nanj uvrsti tudi švicarska enajsterica nogometašev in drugačno švicarsko obrobje se takoj pokaže. Minulo nedeljo je nastopila švicarska nogometna reprezentanca v najboljši postavi, prav je, da povemo, kdo je za Švico nastopil, to so bili: Sommer, Lichtsteiner (od 87. Lang), Schär, Akanji, Rodriguez, Behrami (od 71. Zakaria), Xhaka, Shaqiri, Džemaili, Zuber, Seferović (od 80. Embolo). Trener švicarske reprezentance je Vladimir Petković, imenovan tudi Vlado, pred leti nogometaš Bosne in Hercegovine, danes je “naturaliziran Švicar hrvaške narodnosti”, kot beremo o njem na spletu. Švica je v nedeljo igrala tekmo z brazilskimi asi, a se ni dala zmesti, po velemojstrskem golu enega od brazilskih “fantazistov”, Coutinho mu je ime, so Švicarji igrali še vedno trdo igro, naredili nad enim najboljših nogometašev na svetu Neymarrjem 19 grobih prekrškov in potem je njihov igralec Steven Zuber zadel za izenačenje, izid je postal tudi končni izid srečanja. Za Zuberja sem na spletu izvedel, da je poročen z Mirjano Vasović, ki je bila finalistka na tekmovanju za Miss Švice leta 2014…
“Ah, prepoceni je to tvoje pisanje”, bo marsikdo rekel, “pa saj v nogometu vidimo, kako stvari tečejo, dovolj je, da pogledamo slovensko nogometno reprezentanco, ne”?
“Si videl reprezentanco Srbije”? me je vprašal sin.
“Nisem”, sem odvrnil.
“Potem pa poglej”!
In sem pogledal. Sami Srbi.
Potem sem pogledal še rusko in tako naprej.
“Danes bodo Brazilci asfaltirali Švicarje”, je napovedal izvedenec v nogometu, ko sva po nedeljski maši zjutraj pila kavo.
Ko so Švicarji izenačili in jo odnesli z remijem, sem ga poklical: “Allora, che si dice, kaj poveš”?
“Imaš prav ti, se vidi, da so ti ‘Švicarji’ vsi jedli od malega ‘brodo magro’”, je prišlo v odgovor, prijatelj je iz Toskane, s svojo ‘revno juhico’ pove, da so fantje s socialnega dna, zato bolj garajo in postanejo dobri nogometaši.
“Si videl Zoffa sinoči”? me je vprašal; legendarni furlanski vratar nekdanje italijanske nogometne izbrane vrste je za osrednji televizijski dnevnik preprosto povedal, da “Italijanov na svetovnem nogometnem prvenstvu ni zato, ker niso zmagali, na svetovno prvenstvo pa gredo le tisti, ki zmagajo”!
Prav nasmejal sem se, ko sem ga poslušal, Furlan do zadnje celice je, trd in neizprosen, delavec še danes, predvsem pa ne mara ne stokanja in ne jokanja. Z roba, obrobja, tudi on in tega nikdar ne skriva, saj še danes govori o odnosu do zemlje, jezika, svojih prednikov; posebnež med nogometnimi zvezdniki.
“Slišal, ja”, sem odvrnil prijatelju, ki je po toskansko povedal, da je bil Zoffovega odgovora vesel, in mi še enkrat ponovil, da so švicarski nogometaši gotovo jedli ‘brodo magro’, zato so se tako borili: “Naši se ne znajo več tako, so razvajeni, tem se pozna, da so živeli v pomanjkanju”!
In sva se smejala, ko je rekel, da niso ravno plavolasi vsi, a naj bo, “so pa zato Švicarji, kot se šika”!
Tudi on živi danes na obrobju, domov hodi poredko, rodna Toskana je lepa, a samo še ostarela sestra živi tam in niti lep domači oljčnik ga ne zmore zvabiti za stalno več dol, otroci so zasadili tu korenine. Ko ga gledam, kako pelje za roko enega od vnukov na polje, vem, da se ne bo nikdar več vrnil v Toskano.
V baru nasproti našega uredništva v Gorici sem v ponedeljek zjutraj poslušal, kako so bili nekateri veseli, ker so Nemci izgubili proti mehiški izbrani vrsti, za strelca edinega gola Lozana sem sam sicer prvič slišal, a tega nisem povedal na glas. V Italiji moraš v baru molčati, če nisi nogometni izvedenec, “calcio” je več kot šport, je več kot vse.
In eden od tistih, ki vedo, kaj bi morala Italija storiti, da bi prišla na svetovno nogometno prvenstvo, a tega ni, ker seveda njega nihče ni vprašal za nasvet, kot ni milijonov drugih Italijanov nihče vprašal, kakšno enajsterico bi poslali na igrišče, je sočno nekaj povedal o nekdanjem italijanskem trenerju, ki “je samo pokasiral denar in sramotno odstopil, ko njegovi izbranci niso uspeli v kvalifikacijah”, za kar bi mu morali narediti vsi italijanski nogometni “tifosi” take stvari, o katerih pa se res ne sme pisati.
“Prihaja čas zamorcev”, je rekel eden v baru. Drugi je dodal, da bodo tokrat presenetili Arabci. Baje tečejo hitreje.
O slovenskih in italijanskih nogometaših ni nihče govoril.
“Nema”! je bil kratek eden od njih.
“Nema ništa”! je rekel starejši možakar, nakar sta nadaljevala pogovor med sabo v goriškem italijanskem narečju.