Obrobnosti (4)

Očitek nekaterih, da se ukvarjamo preveč s prišleki, ni utemeljen.
Ne vem, kje živijo ti ljudje, gotovo pa se ne zavedajo, da je danes družba pri nas drugačna, popolnoma drugačna, zadnjih deset let smo priča takim spremembam, kakršnih nismo še doživeli.
Morda je najbolj očitna sprememba ta, da vsi postajamo del neke nedoločljive, niti ne več tekoče družbe, ampak obrobje, periferija.
Ko sem pred dnevi na kavi s prijateljem, ki ga imam za enega naših najbolj razgledanih ljudi, govoril o tem, da naša družba ni več niti tekoča, da pa je še bolj neoprijemljiva in v njej ne veljajo več pravila, ki smo se jih pred leti držali, mi je z nasmehom dejal, da bi zdaj on rabil raje izraz “družba v plinskem stanju”.
Nasmejala sva se, grenko, a sva se. V tej opazki je veliko resnice, govorila sva namreč o nedavnih volitvah pri nas in razpršenosti slovenskih ljudi, ki se ne prepoznavamo-prepoznavajo več v organiziranosti naše narodne skupnosti v Italiji, še manj pa v strankah. Javni napadi na naši krovni organizaciji so na dnevnem redu, prihajajo največkrat iz vrst ljudi, ki so v javnih službah, ki so še vedno garancija za življenjsko preskrbljenost, če tokrat odmislimo upokojence.
Obrobje pomeni tudi kaos, v katerem ni več jasnih pravil igre in se zato izgubiš v nepregledni množici.
Za nekatere so zamorci moteči v naši družbi samo zato, ker so črni, pomislim, da so Arabci na našem obrobju moteči (tudi) zato, ker ponosno razkazujejo svojo pripadnost muslimanski veri, še posebej muslimanke.
V Vidmu sem minuli teden na glavni ulici videl tri muslimanke, ki so imele popolnoma zakrit obraz, samo reža za oči je bila na njihovem oblačilu. Zbodlo me je spoznanje, kako ohlapna družba smo. Zloben si, boste rekli, če dodam, da bi rad videl, kaj bi meni rekel policist, če bi šel mimo njega z masko na obrazu, muslimankam namreč ni rekel nič.
Salonski levičarji, kot imenujejo tiste, ki od nekdaj živijo izključno na račun države, se pravi vseh tistih, ki zanje plačujejo davke, so pa zato izjemno napredni in pravi revolucionarji v foteljih, bodo zdaj takoj rekli, da sem rasist, da sem nespodoben, ksenofob…
Take neumnosti na veliko trosijo v domovini Sloveniji. Na eni strani so tisti, ki govorijo o “množicah muslimanskih prebežnikov”, ki da bodo preplavili domovino, na drugi strani pa tisti, ki “pozdravljajo novodobne Evropejce”. Ne prvi in ne drugi pa ne vidijo v prišlekih ljudi.
Videti obraz človeka, prepoznati v njem lasten in Božji obraz!
Na obrobju v Spodnji Furlaniji, kjer živim, me zamorec vedno pričaka pred vrati trgovine, ker ve, da bo dobil vedno evro, dva, še posebej pa je potreben besede in nasmeha, ujet, kot je, v stanje, ko ne sme delati, ne sme prosjačiti, ničesar ne sme, mora pa nekako preživeti, baje, da čaka azil.
Ob sobotah po navadi pride k nam “naš zamorec”, kot ga imenujemo, samo pozvoni in počaka, ima enega najlepših nasmehov, kar sem jih kdajkoli videl. Pred meseci mi je povedal, da po treh letih, kar je pri nas, pozvoni samo še pri naši hiši, drugje mu ne odprejo. Ko sem pred nekaj dnevi rekel domačim, ali vedo, kam je odšel, so mi vsi v en glas odgovorili, da je še, samo mene ni bilo, ko je prišel.
In smo se razgovorili, kam je odšel Michael iz Ruande (tako je sam rekel, da se imenuje) z žalostnimi očmi, kar noč ga je vzela; na kosilu pod utico pri nas doma je sinu in meni povedal, da bo pobegnil proti Severu takoj, ko bo mogel. Štirinajstim njegovim bratrancem, da je že uspelo, baje so vsi šli na Nizozemsko. In niti Joseph iz Alžirije nas ne čaka več s svojim skromnim nasmehom pred neko trgovino; ko sem zadnjič pred meseci govoril z njim, so ga ravno policisti pregledovali, zato sem nalašč stopil zraven in ga ogovoril: “Kako ti kaj gre, Joseph”? Policistu je bilo dovolj, da je videl papirje, jaz sem pričal, da Joseph ni prosjačil, policist se je sprenevedal, da ni videl, kako je Joseph čakal na miloščino, in zadeva je bila rešena.
Ko parkiram zjutraj avto v osrčju Gorice, srečam na kratki poti do Travnika šolarje, kakega učitelja in veliko prebežnikov, ki so vsi ali Afganistanci ali Pakistanci, sami fantje, tiho hodijo po skupinah.
Čakajo dokumente. Radi bi odšli od nas. Nekam na Sever.
Afganistanci in Pakistanci ne prosjačijo nikdar.
Mi gledamo nemo njih in oni nemo gledajo nas.
Mi molčimo in oni molčijo.
Oni nas ne poznajo in mi ne njih. Navadno jih pozdravim, nekateri odzdravijo, drugi gredo mimo, kot da me ni.
Čez dan sedijo po klopeh v parkih, v Rožni Dolini pri nekdanji obmejni policijski postaji, na osrednjih trgih.
Nekam nenehno telefonirajo. Nobenega namena nimajo ostati med nami, to se vidi na daleč.
Sam pri sebi pomislim, da jih še kako razumem.
Ko doma zvečer peljem včasih Bobija na sprehod do bližnje velike kmetije, kjer sta za delo v velikem hlevu zaposleni dve družini Pakistancev, “Ne, so Indijci”!, mi reče včasih žena, a ostanem pri svojem, vedno pozdravim in vedno mi veselo odgovorijo.
V trgovini sem pred dnevi poslušal otroke ene teh družin, kako so govorili v lepi italijanščini med sabo in z očetom, ki se je trudil, a mu ni uspevalo tako dobro kot otrokom. Ko sta otroka zunaj pomagala očetu nalagati vrečke v avto, je govoril z njima v svojem jeziku, onadva pa naprej v italijanskem.