Obrobnosti (17)

Čez 20 let bo vsak tretji prebivalec Nemčije migrantskega porekla, je nedavno poročala Slovenska tiskovna agencija. To novico je za časnik Welt povedal vodja raziskovalnega oddelka za migracije v nemškem raziskovalnem inštitutu trga dela IAB. Že zdaj ima približno četrtina prebivalcev v Nemčiji migrantsko poreklo, nemška država pa bo v prihodnje le še bolj raznolika, napoveduje Herbert Brücker.
“Zdaj ima približno četrtina prebivalcev Nemčije migrantsko poreklo. Čez 20 let bo ta delež najmanj 35-odstoten, lahko celo več kot 40-odstoten”, je dejal Brücker.
Najbolj se bo ta težnja odražala v večjih mestih, kjer bo morda tudi do 70 odstotkov prebivalcev migrantskega porekla. “Kar zdaj opažamo v velikih mestih, bo postalo normalno za celotno državo”, je ocenil nemški ekonomist, ki je tudi prepričan, da bo to potrebno tudi za zagotavljanje stabilnosti gospodarstva. V IAB menijo, da bo Nemčija potrebovala okoli 400.000 priseljencev na leto do leta 2060, če se želi izogniti krčenju gospodarstva.
Vendar pa bo za državo največji izziv predvsem v privabljanju visokokvalificiranih priseljencev. In ker se bazen delavcev iz južno- in vzhodnoevropskih držav počasi prazni, se bo morala Nemčija odpreti tudi za priseljence iz drugih držav, je še menil Brücker.
Pri tem je kot pozitiven primer navedel Portugalsko. Ta država je privabila več deset tisoč predvsem pomožnih delavcev iz Indije, Nepala in Bangladeša, ki lahko upajo tudi na portugalski, s tem pa evropski potni list. Brücker je menil, da to ne bi smelo pomeniti večjega problema za ostalo Evropo. “Vidim predvsem priložnosti”, je za časnik Welt dejal nemški strokovnjak za migracije.
Pri nas smo v zadnjih desetih letih tudi priča hitremu spreminjanju družbe, v naši deželi je to še najbolj očitno v Tržiču, kjer deluje ladjedelnica, ki zaposluje več tisoč delavcev iz Bangladeša ter drugih držav, posredno ima seveda to velik vpliv na sestavo prebivalstva in mesta samega. Trst je bil od nekdaj narodnostno mešano mesto, zadnje čase poleg številne srbske narodne skupnosti opažamo vse več drugih narodnosti, ki so v mestu zato, da bi v njem tudi ostali. V Gorici je največ mladih mater z otroki arabskega porekla, to je očitno in vidno vsem. Mladi prišleki, ki čakajo v vrstah na nekdanjem mejnem prehodu v Rožni Dolini, kjer urejajo dokumente, nam povedo, če jih prijazno vprašamo, da bi radi šli od tod proti severu Evrope, predvsem zato, ker na Goriškem in širše v Italiji ni dela. Pred kratkim mi je mladenič iz Afganistana jasno povedal, da je prišel zato, da bi našel dobro službo, nato bi za njim prišla družina. Zamorec, ki sem ga srečeval pred veliko trgovino v Spodnji Furlaniji in mi je dejal, naj ga kličem Joseph, si je uredil dokumente in je pri nas vztrajal kar nekaj časa, živel je v stanovanju, ki ga je njemu in vrstnikom dajal na voljo krajevni Karitas, a pred dobrim mesecem je izginil, baje je šel proti Nemčiji, s svojim blagim nasmehom, otožnostjo in željo po stalnem delu. Drugi zamorec, ki je prišel na njegovo mesto pred omenjeno trgovino, kjer prosi vbogajme, ima zelo poškodovan obraz, na prvi pogled ne razumeš, ali je šlo za nesrečo ali vojno rano, nima veliko sreče, najbrž tudi zaradi dejstva, da se ne more lepo smejati.
Vsako jutro na poti proti Gorici v Furlanski nižini srečujem zamorca na kolesu, ki se odpravlja na delo, še zdaj ne vem, kam gre, a vem, da gre na delo, ker nosi kravato in je vedno lepo urejen. Tudi zamorca, ki je leta in leta ob sobotah nevsiljivo zvonil pri nas doma in mirno čakal, da smo mu kaj dali, ni več, baje je odšel na Holandsko, nadomestil ga je drugi, ki mu je vidno nerodno, da mora prosjačiti. Tudi v hišo ni hotel zadnjič, ko sem ga povabil, naj poje z mano krožnik komaj skuhanih testenin, povedal mi je le, da ne more še iskati stalne službe, ker nima urejenih dokumentov. V drugi trgovini, tudi v Spodnji Furlaniji, sem z veseljem poslušal bistrega fanta indijskega rodu, kako je mami z blagim obrazom in visokemu očetu v italijanščini govoril, kaj morajo kupiti, onadva pa sta z indijsko mirnostjo odgovarjala v svojem jeziku, fant je pa kar naprej čebljal po italijansko. Mama se mi je nasmehnila, ko sem fanta prepoznal in mu čestital, odličen dijak je namreč, živi v isti furlanski vasi kot jaz, mama in oče skrbita za krave v edinem velikem hlevu v vasi, otroka pa se pridno učita.
Pred dnevi me je sosed, ki je iz Maroka, ogovoril, ko sva zvečer istočasno parkirala vsak svoj avto na cesti; povedal je, da bosta z ženo in otroki šla v Maroko za nekaj časa, zato bom v njegovem stanovanju nekaj časa videval njegovega bratranca z družino. Povprašal sem ga po sinčku, ki mi z balkona vedno veselo kriči in maha, nasmehnil se je in odvrnil, da je poreden, ter izginil na stopnišču sosednje hiše.
Če bi sam iskal nekaj skupnega, kar nas druži, mene in te prišleke, bi lahko odkrito zapisal, da predvsem samota.
Svoje slovenstvo živim v tem okolju, hodim k maši v kraju, kjer živim. In se seveda sprašujem na tem obrobju, kam gremo, kaj postajamo.
Koroška Slovenka Milena Olip, režiserka, učiteljica, igralka in svetovna popotnica, je nedavno bistro odgovorila v koroških Novicah na vprašanje o trdoživosti koroških Slovencev. Takole je dejala: “V primerjavi s trinajstimi obglavljenimi in tudi vsemi drugimi, ki so zaradi jezika dali življenje in prostost, se ne moremo in ne smemo imenovati kot trdožive in pokončne, ker to namreč nismo. Če bi omenjeni v svoji narodni zavesti takrat bili šibki, kot smo to mi zdaj, nas kot narodne skupnosti ne bi bilo več. Lahko trdite, da so moji pogledi ekstremni in ozkogledi, vendar sem prav v razsežnostih širnega sveta prišla prav do tega spoznanja. Vsak mora spoštovati in negovati svoje korenine, če hoče živeti v pisanem vrtu raznolikosti. Rožnato polje dvojezičnosti na Koroškem z ostro koso reže naša lepa in upravičena želja po miru in sožitju, ki se pa na žalost udejanja v obliki prilagajanja in dopuščanja kompromisov, pri katerih samo dajemo in malokaj dobimo nazaj”.
Vesel sem, da sem prebral te besede mlade izobraženke, kot bom vesel, da mi bo ob Božiču prijazno voščil pri jutranji maši v slovenščini naš zlati don Pino, ki ne bo pozabil voščiti niti poljskim, moldavskim in romunskim gospem, ki skrbijo za ostarele in bolne po raztresenih in samotnih hišah v furlanski vasi, kjer živim.