Obrobnosti

Obrobnosti (16)

Obrobnosti (16)

Piše Jurij Paljk

Kako se spreminja naš svet, vsi mi, naša družbi in vsak posameznik v njej, mi je te dni najbolj zgovorno povedal podatek o imenitni fotografiji našega kolege Matevža Čotarja, ki je nedavno posnel fotografijo letala pod solkanskim kamnitim mostom in jo objavil na Facebook strani Novega glasa, na Tweetterju in seveda na Instagramu. Ker vem, da to berete predvsem starejši, vam povem, da so to družbena omrežja, ki danes spreminjajo svet, družbo in seveda vse nas, četudi nismo na njih, ne živimo digitalnega življenja na spletu, če smem tako reči. Fotografijo smo imeli na naslovnici v minuli številki našega tednika. Zanimiv pa je podatek, da je bil naš Matevž s svojim “pametnim telefonom”, ne s fotokamero!, na pravem mestu in ob pravem času. O tem najbolj zgovorno govorijo ti podatki, ki jih pišem ob 15.10 v ponedeljek, 30. septembra letos. Fotografija letala pod Solkanskim mostom je na Facebook strani dosegla 75.346 ljudi, imela je 10.182 dejavnosti, bila je všeč samo na naši strani na Facebooku več kot tristo ljudem in imela je 429 delitev, kar pomeni, da se je več kot štiristo obiskovalcev Facebook omrežja potrudilo in jo dalo na ogled tudi svojim prijateljem in znancem. Zanimivo je, da je to Matevževo fotografijo delil tudi sam pilot Benjamin Ličer iz Aerokluba obalnega letalskega centra v Portorožu, ki je sicer že tretjič poletel pod solkanskim kamnitim mostom, tokrat ob 110. obletnici prvega poleta goriškega letalskega pionirja Edvarda Rusjana.
Gre za neverjetne številke za naš tednik in ne samo za naš tednik! Matevžu seveda iskrene čestitke za rekord, ki ga bomo težko dosegli, kaj šele, da bi ga kdajkoli presegli, to je tako visok mejnik, da se vsakemu poštenemu obiskovalcu svetovnega spleta dobesedno zašibijo noge.
Ob tem podatku smo se v našem malem uredništvu zamislili. Po eni strani smo razumeli, da je svetovni splet nepredvidljiv, še bolj, kot smo že vedeli, da je, saj pravih razlogov za tak uspeh fotografije ni.
Ko se sam spominjam, da sem pred več kot 12 leti med prvimi pri nas razumel, brez nepotrebne skromnosti to zapišem, da bodo družbena omrežja spremenila svet komunikacije in zato tudi svet časopisov, televizije, radia in tako naprej, se spominjam posmeha in natolcevanj s strani kolegov, ki danes kar tekmujejo, kdo bo uspešnejši z objavami na spletu, na “webu”, kot rečemo v žargonu. Če se danes spomnim žalitev na moj račun, češ da zgubljam čas med delom z objavami na svetovnem spletu, natolcevanj, celo “Mr. Facebook” so me zafrkljivo imenovali, posmehov na sestankih, ko smo govorili o prihodnosti časopisov, ko so me nejeverno gledali, govoril sem namreč, da se vse najbolj pomembne stvari nezadržno selijo na svetovni splet, pa si danes ne morem kaj, da se ne bi grenko nasmehnil, ko pomislim, da je ta nezadržni proces pomenil za vse nas, ki delamo pri časopisih, tudi začetek nekega konca. Ker se ne nameravam več ukvarjati s tistimi, ki so na družbenih omrežjih, tako kot v življenju, samo zato, da se ukvarjajo z drugimi, sami pa ne dajo ničesar od sebe, zato pa vedo vse o drugih, bi zapisal predvsem to, da svetovni splet za vse časopisne hiše pomeni konec neke dobe. Konec in ne začetek. Naj vam lažejo še tako, da je to neka nova priložnost za vse nas, vam sam povem, da je to prelomnica, ki se najbolj kaže v tem, da noben časopis pri nas ne dobi več novega naročnika, ki je mlajši od 40 let. Izjeme samo potrjujejo pravilo. Kot vedno.
Ko smo pred tednom dni potovali, v štirih smo bili v delegaciji Zveze katoliških časnikarjev UCSI iz FJk, v Rim, smo šli z vlakom. Rdeča puščica, kot bi prevedel vlak Freccia rossa, je drvela proti Večnemu mestu in sklenil sem narediti ogled potnikov. Prehodil sem ves vlak, od lokomotive do konca in nazaj. Med vožnjo proti Rimu sta bila na vlaku dva starejša, ki sta imela časopis, za nazaj iz Rima proti Trstu sem jih našel tri. To je vse. Vsi drugi so bili sklonjeni nad pametnim telefonom, zaslonom osebnega računalnika in nekaj jih je bralo knjige. To je bilo vse.
Ker nas sveti oče Frančišek nenehno bodri, naj tu na obrobju, na periferiji, kjer živimo danes vsi, damo besedo vsem tistim, ki je nimajo, je naša dolžnost, da to naredimo, da to nenehno počnemo. Tako v tiskanem časopisu kot vse bolj na svetovnem spletu. Matevževa fotografija je poletela v svet, od tod, z našega obrobja, bolj kot vse drugo, kar smo kdajkoli napisali, poslikali. Sili nas k razmisleku, a tudi k še večji pozornosti do vsega, kar objavljamo na svetovnem spletu, kjer vse ostane za vedno.

08.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!