Obrobnosti

Obrobnosti (15)

Obrobnosti (15)

Piše Jurij Paljk

Pred štirinajstimi dnevi sva šla s kolegom Maurom na občni zbor Državne zveze katoliških tednikov (FISC), ki je bil volilne narave, spremeniti smo morali statut, predvsem zato, ker naši tedniki, še posebej na obrobju, umirajo. Svet se spreminja, najbolj ga spreminja svetovni splet. Nekaterim je to težko dojeti, a dejstva so taka, morda vam o tem vedo največ povedati prav trgovci, ki zapirajo trgovine, ker ne zmorejo več biti konkurenčni trgovinam na svetovnem spletu. Občni zbor je bil v odročni vasi zraven Faenze, v nekoč neverjetno polnem samostanu, ki je služil kot vzgojni zavod in šolski center, danes je to samo še izjemno velika stavba, v kateri skuša nekako preživeti sedem sester, a je to predvsem stavba, ki bremeni krajevno Cerkev, saj bi potrebovali ogromno denarja za dostojno obnovo. Tudi pri Faenzi danes otrok ni veliko.
Z Maurom sva se dogovorila, da greva skupaj proti Emiliji, počakal sem ga v Palmanovi, kjer sem našel parkirišče, in nato sva šla na pot. Vsakdo, ki danes potuje proti Benetkam, ve, kdaj gre na pot, ne ve pa, kdaj bo prišel, saj potekajo obnovitvena dela, ki pozvročajo zastoje, tovornjakov je odločno preveč, avtocesto so zožili na dva pasova, nevarno je, vožnja je zahtevna.
Če spremljate dnevni tisk, radio in televizijo, veste, da ne mine teden, ne da bi se na tem odseku zgodilo več nesreč, nekatere so s smrtnimi izidi. Z Maurom sva govorila prav o nevarnosti cest, ko sva prišla do Portoguara in si oddahnila. “Dobro nama je šlo”, sem rekel. Pri Padovi sva spila kavo in nadaljevala pot proti Bologni. “Tu je odprta avtocesta, lepo gre”, je dejal Mauro in res sva kar hitro peljala mimo Ferrare, ob cesti so znaki najavljali izhod za Bologno, ko je moral Mauro nenadoma zavirati. Ustavili smo se vsi, hvala Bogu, nihče se ni zaletel v nikogar, pred nami pa sta avtocesto zaprla tovornjaka, ki sta se najprej dotaknila, potem prevrnila. Izstopil sem iz avta, šel do kraja nesreče, gospa, ki je bila za tovornjakoma, se je tresla v avtu. Pomagal sem ji vstati: “Globoko dihajte, gospa”, sem ji svetoval, ni pomagalo, nato sem ji ponudil cigareto in je potegnila dim, dva, umirila se je. “Veste, saj jaz sploh ne kadim, a mi je pomagalo”, je rekla, ko sem stopil do tovornjakov, prišli so tudi drugi, pomagali smo šoferjema, bleda sta bila, eden je po kolenih prišel iz kabine prevrnjenega tovornjaka, na glavi je imel rano. Kolesa njegovega prevrnjenega tovornjaka so se vrtela v prazno, kmalu je priletel helikopter in končno je prišla, zadnja, tudi policija, ki nam je ukazala, naj se oddaljimo, češ da ne smemo biti zraven. Oni, da delajo, je povedal policist v preveč tesnih hlačah. Nekdo mu je navrgel, da se vidi, ja, da delajo, ko pa so prišli zadnji… In to je bilo čisto dovolj, da je popenil in še enkrat dokazal, da uniforma naredi drugega človeka, čeprav nekateri pravijo, da samo pokaže, kakšen je v resnici. Takrat je po nasprotnem voznem pasu pripeljal tovornjak, iz katerega je tridesetletni šofer iz Veneta začel preklinjati in besneti nad šoferjema, ki so ju oskrbovali. Preklinjal ju je in zmerjal, nagnil se je skozi okno in kričal, “naj gresta domov, prekleta naj bosta oba”, je dodal, “banda ciganska, ti umazani tujci, ki nam kradete delo, ne znate voziti, banda, umazani emigranti”. In še in še je našteval. Vozil je počasi, tulil, pogledal sem ga v oči, imel jih je utrujene, revež je tudi sam najbrž vozil že več ur. Zabolelo me je, žal mi je bilo za oba fanta, ki sta bila najbrž balkanskih korenin in sta pozvročila nesrečo in za šoferja iz Veneta, ki jima je bil enak, revež tudi on, a zaslepljen, sovražen do sebi enakih.
Kar zamrazilo nas je, ko smo stali tam. Šel sem mimo tovornjaka z novogoriško tablico in šoferja ogovoril, da bomo dolgo čakali, ko mi je odvrnil, da ne zna ne italijansko ne slovensko… Takrat je prišel k meni mladenič iz Trsta in me slovensko ogovoril: “O, gospod Paljk, kaj mislite, da bo dolga? Samo v Bologno po neke papirje grem… ”
Helikopter je odpeljal v bolnišnico oba šoferja, povedali so nam, da je v prevrnjenem tovornjaku v zmečkani kabini spal nekdo, ki je umrl, našli so ga šele, ko je eden od dveh šoferjev začel nekaj bloditi o svojem prijatelju v nerazumljivem jeziku.
Potem smo čakali, tudi na drugem voznem pasu se je naredila dolga kolona tistih, ki so hoteli nesrečo videti.
Končno so sprostili en vozni pas in smo lahko odpeljali, gospa, ki je za nekaj trenutkov postala kadilka, me je objela in se mi zahvalila, lepotica pred nama v športnem avtu pa mi je povedala, da najbrž z vikendom na Elbi ne bo nič, ker je zamudila letalo v Bologni, da pa bo z avtom potegnila do Milana. Pomislil sem, da bo tam morda kupila še bolj oprijete kavbojke, kot jih je nosila, a se je, to rade volje priznam, odkupila z odprtim nasmehom in še pomahala je v slovo, ko je potegnila proti Bologni.
Minulo nedeljo sem šel volit, ko sem stal v vrsti, sta prišla tudi mož in žena indijskega rodu, ki delata pri kmetu v naši vasi, bila sta svečano oblečena, vesela, nasmejana sta prišla volit. Tako veselih ljudi že dolgo nisem videl na obrobju, kjer živim.
Ko sem ob izhodu srečal ženo našega županskega kandidata, mi je rekla samo: “Kaj ni lepo to, kaj ni lepo”?
“Še kako je lepo, še kako”! sem odvrnil.

05.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!