Obrobnosti

Obrobnosti (14)

Obrobnosti (14)

Piše Jurij Paljk

Priznam, da sem se v trenutku, ko sem prebral vest, da je več kot deset tisoč slovenskih ostarelih danes v hrvaških domovih za ostarele in onemogle, počutil globoko prizadet. Ker sem vzgojen, da je treba starejše spoštovati in za svoje stare starše in starše zgledno poskrbeti, sem takoj pomislil na blazno samoto čakanja na smrt v tujem okolju, ki je ne privoščim nikomur, prav gotovo ne starim, bolnim in onemoglim. In seveda niti samemu sebi ne, saj me je pred leti že dolgo zdravljenje v italijanski bolnišnici izčrpalo, pa ne samo telesno, ampak tudi duševno, ker sem moral stalno govoriti v tujem jeziku. Tudi zato sem pred leti lahko iskreno zapisal, da bi sam brez slovenske besede umrl in bi umrl tudi v primeru, da bi mi tudi svojih otrok ne uspelo naučiti slovenskega jezika. Zame je tako.
Ko sem pred leti na neki javni razpravi samo vprašal, kako to, da v naši narodni skupnosti v Italiji niso nikdar pomislili na domove za ostarele, v katerih bi lahko naši ljudje pričakali svojo zadnjo uro v lastnem jeziku, prijaznem okolju in med sebi enakimi, je najprej završalo, nato so sledile nekatere polovične razlage, ki niso bile ne jasne in tudi ne opravičila, navedle so mi naše sestre, te zlate nune, ki jih je vedno manj, a sam nisem govoril o njih. Vprašal sem, kaj se je z nami zgodilo, da ne damo toliko nase, da bi svojim ostarelim nudili varno zatočišče v svojem, slovenskem jeziku. In bi seveda tako tudi poskrbeli zase, za našo starost, za naše dostojanstvo. Odgovora nisem dobil.
Tu, na obrobju, kjer živim, lahko poslušam v parku, skozi katerega grem, vse mogoče jezike, še največ je slovanskih. Gospe, ki kot nekoč naše aleksandrinke prihajajo v Italijo skrbet za ostarele, proti plačilu, seveda, niso tu doma in nikdar ne bodo, pravzaprav po nekaj letih nikjer več niso doma, skrbijo pa za naše ostarele, predvsem zato, ker stanejo manj, kot stanejo domovi za ostarele v Italiji. Zato so ob državnem robu meje s Slovenijo na slovenski strani polni domovi ostarelih iz Italije. Zato, ker domovi za ostarele v Sloveniji stanejo manj kot v Italiji. In več kot deset tisoč slovenskih državljanov je že na Hrvaškem v podobnih domovih in spet samo zato, ker tam stanejo manj kot v Sloveniji, kjer zdaj odhaja v pokoj generacija ljudi, ki si dostojnega mesta v domovih za ostarele ne bodo zmogli plačevati, otroci pa zanje tudi ne bodo mogli poskrbeti. Ne govorim seveda o tistih, ki so v javnih službah, in drugih, ki so se tako ali drugače okoristili, obogateli na pošten ali nepošten način in so tudi na Slovenskem samo še en dokaz več, kako krivično je življenje za ene, kako lepo za druge. Kot da je bistvo vsega le denar, ne?
In dejansko je denar tisti, ki določa, kje in kako bo kdo pričakal zadnjo uro, če na stara leta obnemore.
Že res, da živimo v družbi, ki odklanja že samo misel na starost in na smrt, a prav tako je res, da ni naključje, kar mi je pred časom rekel človek mojih let, zgaran od fizičnega dela na terenu, 42 let je delal, od tega več kot polovico na terenu po nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji: “Glej, zdaj me bodo dali v penzijo, za dom ostarelih moja penzija ne bo, upam, da bom vsaj na toplem in sit. In seveda upam, da bom šel hitro v večnost”. Grenko spoznanje, da si odgaral svoje, da so drugi zase poskrbeli, da pa so cele množice svojih sestra in bratov poslali v starost in na čakanje zadnje ure z mizerno pokojnino. In to v Sloveniji, da ne bo pomote, v naši domovini, kjer je vse manj empatije, kaj šele iskrenega, spoštljivega odnosa do starejših. Tempirana bomba generacije, ki ne bo zmogla zase poskrbeti na stara leta, ne zanima nikogar. In zato ni naključje, da se v Sloveniji prav tisti, ki so okradli slovenske sodržavljane, vedno isti, kar naenkrat danes v svojih medijskih trobilih spomnijo na “pravico do evtanazije”, pravico do lastne izbire, kdaj ti je dovolj in narediš samomor, ali pa ti pomagajo umreti drugi. Sam sem sin malega vipavskega kmeta, ki je doživel visoko starost, živel skromno, a je umrl nepokreten v domu za ostarele, ker drugače otroci ne bi zmogli, v Sloveniji organizirane oskrbe na domu za nepokretne skorajda ni. No, moj oče, Sipko Poharjev po domače, v javnosti znan kot Jože Paljk, je v zdravstvenem domu na Vipavskem zdravniku, ki mu zaradi varčevanja ni hotel več predpisati prepotrebnega zdravila, mirno rekel: “Gospod doktor, recite jim, naj vam dajo pištole, bo šlo lažje”! In mu je onemeli zdravnik končno napisal recept za zdravilo.
Evtanazija ni nobena rešitev, to vedo tudi zdravniki; hvala Bogu, na Slovenskem še obstajajo ljudje, ki to vedo. Pa vendar se ne morem znebiti vtisa, da bomo v prihodnje na Slovenskem priča nasilnemu pranju možganov s strani medijskih trobil, vedno istih, kako potrebno je čim prej uzakoniti evtanazijo, pravico do evtanazije itd.
Poenostavljam in pretiravam?
Niti ne toliko, če se ozrem po slovenskih medijih, v katerih prednjačijo vse novice razen resnih razprav, kako pravičnejše urediti socialno problematiko v družbi, kako omogočiti starejšim dostojno čakanje zadnje ure, če sem lahko grob.

28.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!