Obrobnosti

Obrobnosti (13)

Obrobnosti (13)

Piše Jurij Paljk

Tu na obrobju vsega nas včasih kak dogodek iz središča tako prizadene, da obnemimo, razdeljeni in razbiti, kot smo, na drobne delce vsakdanjosti. Nekateri še vedno vztrajamo z govorjenjem in iskanjem naše narodne skupnosti, a dejstva govorijo drugače, naduta objestnost nekaterih mladih kaže, da ni tako.
“To je čas arogance, objestnosti, nadutosti, čas za plenilce in take, ki vedo, take, ki znajo”, mi je pred kratkim skrušeno rekel gospod, ki se je umaknil iz naše družbe na robu in odšel samevat še bolj na rob.
V Ljubljani so pred kratkim k večnemu počitku pospremili prof. Justina Stanovnika, ki sem ga spoznal na samo jutro demokratične Slovenije, večkrat sem ga poslušal, bral in cenil njegovo umirjeno besedo kristjana; še danes imam v spominu njegove besede na Svetih Višarjah, ko je v osrednjem nagovoru na romanju treh Slovenij pred veliko leti dejal, da je med nami Slovenci izjemno malo usmiljenosti. Govoril je za vse in je imel prav. Kričava, zajedljiva, zadrta nasilnost enih in drugih me je in me še danes moti, še posebej novodobnih oportunistov in konvertitov vseh sort, ki bi me radi učili zgodovine, ki sem jo sam na lastni koži živel.
Kako malo usmiljenja je med nami, je ponovno pokazala “afera Boris Kobal”, ki je razvnela strasti in potegnila najbolj zaudarjajočo gnojnico na plan.
Ker sem bil v Čedadu na Dnevu emigranta, tam so namreč igrali Nikolajevo Glauno vajo, si lahko predstavljam, kako se je vse začelo.
Ko smo izvedeli za novico, nismo mogli verjeti, kako je mogoče. Vsak je iskal odgovor, a ga ni našel nihče; motil nas je tudi molk Borisa Kobala, ko pa smo slišali njegovo opravičilo in priznanje, smo se znašli v še večji težavi, saj se je takrat začel javni linč tržaškega avtorja, predvsem na Slovenskem, kjer živi in dela; že pred leti se je namreč izselil iz našega prostora.
Čisto jasno mi je bilo, da bodo nekateri molčali, saj je Boris Kobal veljal za “našega človeka”. In sem zato zbegani kolegici Ivi Koršič, ki v našem tedniku piše o gledališču, svetoval, naj napiše suho in kratko poročilo. Dovolj dolgo sem že v tem prostoru pod žarometi javnosti, da vem, kako take stvari razdelijo našo skupnost, kako porazno delujejo na vse nas take rane, ki samo še poglabljajo sovraštva in vlečejo iz nekaterih najslabše na dan.
Ne gre za to, da bi sam opravičeval in bi mi opravičevali dejanje Borisa Kobala, saj ga je sam priznal, se zanj kesal, povzročeno škodo skušal po svojih močeh tudi poravnati; če se jo sploh da, seveda.
In tudi to lahko mirno zapišem, da sem pred leti najprej govoril s Sergejem Verčem, ki je bil njegov kolega, “la spalla”, ko sta dolga leta imela njun izjemen kabaret. Zelo me je motilo, prav bolelo, da se je Kobal na večkrat izjemno grob, nedostojen način norčeval iz lika primorskega duhovnika. Sergej mi je svetoval, naj se grem pogovorit z Borisom, takrat je bil direktor Mladinskega gledališča v Ljubljani. In sem šel, umirjeno sva se pogovorila, a me ni poslušal, pokojni g. Joško Kragelj je nato napisal slovenskim časnikom pismo, v katerem je opisal, kako so prav primorski duhovniki poskrbeli za vzgojo Borisovega očeta Silvija za časa fašizma. Mili Silvij Kobal je bil odličen igralec, še lepša oseba, dandanes ne poznam uveljavljenega igralca, ki bi se ponudil mladeniču, da bo v javnosti on bral njegove pesmi, kot je to storil on meni pred leti v Trstu.
Govorim o drugih časih, o časih, ko sva se z Borisom Kobalom spoznala v Trstu, pozneje sva se včasih srečala in vedno sva se pozdravila, če se je dalo spregovorila nekaj besed. On je vedel, da se z nekaterimi njegovimi izpadi ne strinjam, jaz pa tudi, a sva se vedno pozdravila.
Govorim o časih, ko sem se sam učil pri enem največjih italijanskih časnikarjev, ki ga večina Slovencev pri nas takrat ni marala, “ker je bil desničar”. Govorim o Indru Montanelliju, ki je večkrat zapisal, da se sam v življenju in pri pisanju drži tega pravila: “Ne prenašam čarovnic, ko pa jih dajo na grmado, se postavim vedno na njihovo stran! ” In tu dodam še dva, ki sta me zaznamovala, oba moža. Prvi je bil g. Kazimir Humar, duhovnik, ki je dve leti hodil k meni v uredniško sobico na Placuti jemat slovo in me je učil strpnosti in širine, njegov: “Dejmo, dejmo! ” mi še danes zadoni, ko bi koga najraje za vedno poslal nekam. Drugi je bil dr. Drago Legiša, izjemno trd urednik, a notranje mehek človek, ki je vedno znova ponavljal, da moramo biti ljudje, da moramo skušati razumeti, da ne smemo obsojati, da moramo širiti in ne ožiti prostor… Ponavadi je zaključil s Tertulijanom (Quintus Septimius Florens Tertullianus): “Anima umana naturaliter cristiana! Človeška duša je že po naravi krščanska. ” Včasih je dodal še, da moramo biti najprej ljudje, šele nato smo lahko kristjani.
Malo prijateljev mi je ostalo, a z njimi, čeprav na daleč, včasih še kakšno rečem in k temu zapisu sta me nagovorila Erik Bensa in Davorin Devetak, ko sem jima izrazil nelagodje ob “aferi Kobal”. Zato, ker oba sorodno čutita in zato, ker sem jima ponovno citiral Montanellija.
In predvsem zato, ker je tako prav.

14.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!