Obrobnosti

Obrobnosti (12)

Obrobnosti (12)

Piše Jurij Paljk

Pred dnevi mi je mlada Lucija, ki je dejavna v naši sredini, pred kratkim je začela delovno pot, a je še vedno zvesta skavtinja, veselo povedala, kako je neko nedeljo kot voditeljica skavtov peljala skupino tržaških skavtov v dom za starejše občane, dom, ki mu pravimo tudi dom za ostarele in onemogle. S kakšnim žarom mi je pripovedovala, kako veseli so jih bili starejši ljudje, ko so jim zapeli pri jutranji maši in se nekaj časa družili z njimi! Na ta pogovor sva prišla, ker sem ji omenil, da sem “ravno odpeljal domov našo nono, ker pride k nam vsako nedeljo, da v miru na divanu v dnevni sobi spremlja mašo po televiziji in posluša papeža”. Lucija to pozna, ker je tudi sama srečna, da ima še staro mamo v bližini doma, vesel pa sem bil, da mi je sama povedala, kako veseli so bili starejši in onemogli v goriškem domu, ko so jih prišli skavti obiskat.
“Ti ne veš, kako so jim žarele oči od veselja”!, je rekla.
“Življenje je to”, sem rekel, dodal, da je najbrž pri tem veliko čisto nezavednega, podzavestnega, ko se starejši veselijo mladih, še posebej otrok. Spominjam se, kako so me najprej gledali postrani, ko sem pred leti vsak dan vozil otroke s seboj tako v bolnišnico kot v dom za ostarele, ko sta se za vedno poslavljala moja starša. Včasih sem tiho odšel iz sobe, kjer sta nepokretna ležala, da sta bila mama in tata sama z otroki, raje sta se pogovarjala z njimi kot z mano. Sin mi je v avtu takrat kot otrok povedal, da ga stara mama prosi, “naj moli, da bi jo Bog vzel”.
“In kaj si ji rekel ti”? sem vprašal.
“Noni sem rekel samo: ‘Dejmo, dej, nona’”!, mi je povedal in še dodal, da je opazil, kako nona poje samo malo sladoleda in ničesar drugega več. Sladoled sva ji kupovala sredi zime na bencinski črpalki, na to idejo je prišel sin. Ko je mama umrla, je bil na vrsti oče, spet smo romali vsak dan, spet sem sina in hčerki po navadi pustil, da so se pogovarjali in molčali z njim oni, bolj vesel jih je bil kot mene, onemogel na postelji. Sin mi je v avtu po navadi povedal, kaj mu je moj tata in njegov nono pripovedoval, najraje ga je spraševal o vojni, Afriki, a znal mu je slikovito pripovedovati tudi o pticah in gozdu, ki ga imajo vsi otroci radi. Moj oče je poznal ptice, jaz jih ne, razen nekaj izjem, taščice, recimo, ki jo pozimi rad vidim na vrtu.
Trpljenje ni nikdar lepo; že stari Latinci so povedali, da je starost že sama po sebi bolezen, pa vendar je lepo, če naredimo starost znosno.
Pred dnevi me je neka znanka opozorila, da danes nihče ne govori rad o starosti in še manj o smrti, pa tudi v naših medijih, da se malo govori o tem, pa čeprav se naša družba stara. Prijateljica Suzi, ki se o tem pogovarja z mano, pravi, da se najbolj boji samote, osamljenosti, onemoglosti v starosti; bistra, kot je, še bolj čuti to praznino današnje družbe, ki načrtno briše prisotnost starejših ljudi v javnem življenju. Da o bolnikih in revnih niti ne govorimo! V decembru postane Suzi še bolj otožna, a sam ji skušam dopovedati, da se premalo zavedamo bližine ljudi, s katerimi živimo.
Ko sem to razmišljal te dni, sem šel poiskat misli papeža Frančiška izpred treh let, ko je spregovoril prav o tem. Ob neki splošni avdienci je vernike pozval, naj spoštujejo starejše, ki jih ne smejo obravnavati kot “vesoljce”. Kot je še opozoril, je zanemarjanje starejših smrtni greh.
“Starejši niso vesoljci”, je številnim vernikom pred tremi leti dejal Frančišek in dodal, da bomo slej ko prej vsi stari in smo si torej enaki. “Družba, ki zavrže starejše, nosi v sebi virus smrti”, je takrat opozoril.
“Kjer se starejših ne spoštuje, tudi ni prihodnosti za mlade”, je poudaril in opozoril, da, če se ne naučimo skrbeti za starejše in jih spoštovati, “bodo tudi z nami nekoč ravnali enako”. Slovenska tiskovna agencija je še zapisala, kako je takrat papež ocenil, da se je v zadnjih desetletjih življenjska doba podaljšala, a človeško srce se v tem času ni dovolj razširilo, da bi sprejelo leta, ki so bila dodana življenju. Papež Frančišek je še dodal, da se uspešnost družbe meri tudi s tem, kako ravna s starejšimi in kakšno mesto jim namenja v skupnosti. Obsodil je torej našo moderno družbo, ki potihoma odrinja starejše.
Nekateri, ki berejo te vrstice, podtikajo, da se grem poceni moraliziranja, češ da je sicer res tako, a da se ne da ničesar narediti, taka družba, da pač smo, tako pač je in pika. Gre za tisti nečloveški cinizem, ki ne pelje nikamor, ampak vodi ljudi, da vidijo samo sebe, vse presojajo po sebi in tudi obsojajo, ko bi bilo bolje in lepše, če bi najprej sebe pogledali zjutraj v ogledalo in se vprašali, ali si še lahko brez očitkov vesti pogledajo v oči. Sami sebi. Če lahko gredo še v miru spat. Vsak dan znova.
Pred časom sem pisno čestital akademiku prof. dr. Marku Noču za izjemen zapis, v katerem je kot velik zdravnik – strokovnjak razložil, kdo krade in kako ter zakaj se to dela v obubožanem slovenskem zdravstvu. Ko se mi je zahvalil za nekaj iskrenih toplih besed, je zapisal prav to, da je že toliko star, da gre rad mirne vesti spat. Nobenih velikih in praznih besed, ampak preprosto in povedno.
Te dni je najstarejša hčerka odnesla od doma na svoj novi dom hlevček, “štalco”, za jaslice, ki jo je tik pred odhodom v večnost naredil pokojni oče vsem trem otrokom, vsakemu svojo; kot prekomorec je v živo videl Bližnji vzhod. Pomislil sem, da se staramo vsi. In da je lepo, če smo prijazni drug do drugega, topli, solidarni. Ne samo v božičnem času.

20.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!