Obrobnosti (11)

Vstopili smo v božični čas. Verniki to vemo, ker smo vstopili v adventni čas, vsi pa se tega zavedamo zato, ker nas predvsem trgovci na to opozarjajo z lučkami, okrasitvami izložb in trgovin, predvsem pa z raznovrstnimi ponudbami, pa tudi mesta in vasi dobivajo okrašeno podobo, ki govori o božičnem in novoletnem času.
Nobenega smisla nima polemizirati, zakaj so ponekod prižgali božične luči že konec oktobra, novembra, živimo pač v družbi, v kateri ima osrednjo vlogo trgovina. Papež Frančišek ima prav, ko nas vernike opozarja, naj bodimo pozorni na to, da nas ne zapelje denar, ker nam bo sicer Jezus tudi tokrat ob Božiču ušel, “šel mimo nas”, kot pravi.
V Sloveniji se je uveljavil izraz “veseli december” za prednovoletna praznovanja, predvsem za zunanji blišč, ki s samim Božičem nima veliko skupnega, kot se je tudi uveljavil izraz “dobri možje” za sv. Miklavža, dedka Mraza in Božička. Priznam, da mi je nelagodno, ko poslušam to izrazoslovje, ki je daleč od mojega sveta, tudi pojmovanja božičnih praznikov in Novega leta. Pa to seveda nič ne pomeni, vsaj za organizatorje prireditev z “dobrimi možmi”. Še vedno mi lahko rečejo, da je pač moja stvar, če pridem zraven ali ne. In imajo tudi prav. Ne hodim na te zadeve, daleč so mi.
Da sem za današnjo družbo star in nezanimiv, govori že dejstvo, da mi je blizu spomin na skromen krožnik, ki smo ga otroci nekoč zvečer “nastavili svetemu Miklavžu” v upanju, da nam bo kaj prinesel. Zjutraj smo se veselili kakega bombona, orehov, morda koščka dragocenega “mandulata”, za katerega mi je šele prijatelj Aleš Berger pred nekaj leti povedal, da se mu po slovensko reče turški med. Če je na krožniku zasijala kaka pomaranča, mogoče “mandarinček”, je bilo veselje neizmerno. Drugi časi. Drugačne navade, drugačni ljudje. Prvi sem, ki rad pove, da je vesel, ker danes v večini naših družin ni pomanjkanja, vsaj takega ne, kot smo ga nekateri imeli v drugih časih v otroštvu. A sem tudi človek, ki pove, da so med nami še ljudje, ki v tišini živijo revščino. Pa ne mislim samo na prišleke, migrante, ampak na naše ostarele ljudi z nedostojno, človeka nevredno nizko penzijo, ki ni dovolj niti za plačevanje vode, elektrike in ogrevanja. Misel gre tudi vsem tistim, ki so ostali v srednjih letih oropani vsakega dostojanstva, ker so jih iz službe vrgli na cesto in nimajo nobene možnosti več, da bi našli ustrezno zaposlitev.
Pred kratkim sem bil na okrogli mizi organizacije Karitas, govorili smo, “kaj in kje je moj dom”. Najbolj me je presunil podatek, ki ga je dal generalni tajnik organizacije Karitas Cveto Uršič, da je namreč tudi v Sloveniji veliko število slovenskih ljudi pod pragom revščine in da so največji problem za Karitas prav tisti nemi, nevidni slovenski ljudje na robu, ki svoje revščine nočejo razkazovati in zato sami ne pridejo iskat pomoči. Ker jih je sram. V zameno pa so seveda tudi taki, ki hodijo iskat pomoč, čeprav je ne potrebujejo. Ti revni ljudje, katerim je v naši sredini odvzeta vsaka javna beseda, bodo seveda božični čas doživljali drugače, vse to razkošje luči in okraskov je njim v posmeh. Danes velja še bolj, da sita vrana lačni ne verjame. Pa vendar si upam zapisati, da so problem današnje družbe presite vrane, ki sestradanih niti ne vidijo, kaj šele, da bi jim pustile kaj za preživetje.
Božični čas je za vernike tudi obveza, saj je vera resnična vera le v primeru, če je dejavna. Za vse bi pa moralo veljati, da se moramo vsak dan spomniti, kakšno srečo imamo, da živimo na toplem, v udobju, siti in na varnem. In srečo, dobro in lepo, je treba deliti!
Kako malo je danes posluha za drugega, vem, ker sem sam revščino okusil na lastni koži, in niti ne zamerim kolegom, ki tega nimajo, ker vem, da jim je bilo v otroštvu in mladosti vse dano in zato ne morejo razumeti.
Spominjam se obiska sv. Milavža, prišel je vedno na skrivaj, v noči, ko je v sosednji sobi pri nas doma umrl naš stari oče. Pa je sveti Miklavž vseeno nekaj malega prinesel in smo bili otroci iskreno veseli, pa čeprav smo izgubili starega očeta Alojza.
Na to se vedno spomnim, ko me znanci nejeverno sprašujejo, zakaj ne greva z ženo sem in zakaj ne tja, zakaj ne gremo na počitnice. Povem, da skrbimo za ženino mamo, ki ima več kot 93 let. Pa v zameno največkrat dobim kak nasvet, kam je treba stare ljudi dati na stara leta, še to po navadi dodajo, da je življenje le eno, da ne moreš zaradi drugih svojega življenja zavreči. Kot da bi bila skrb za starejše in bolne manjvredna stvar, ne?
Odraščal sem v skromni kmečki družini, kjer je bilo dovolj prostora za otroke, starše, stare starše in še kakšno teto, strica. Takih družin ni več in tudi tistih časov ne. Res je, najtežje je v današnjih časih ohraniti dostojanstvo, ki se kaže tudi v odklonu od ustaljenih navad, tudi te, da je treba stare ljudi dati v domove za starejše, v osamo, v domove, ki so za ostarele večkrat na rob odrinjene hiralnice.
Zato imam rad tiste duhovnike, ki v tišini skrbijo za starejše, hodijo obiskovat bolne in osamljene, v bolnišnice in na domove. Malo jih je, pravijo, a so sol življenja in tihi pričevalci Novorojenega v betlehemskem hlevčku.
Te dni sem po Twitterju, družbenem omrežju, izvedel za novico, ki ni imela velikega odmeva v dnevnem tisku, še manj pa po kričavi televiziji, namreč to, da so v Veliki Britaniji uvedli ministrsko službo, ki se bo ukvarjala z osamljenostjo, le-ta je namreč postala velik družbeni problem.
Veliko skupnega ima z nami, osamljenost namreč. Tudi in predvsem sredi kričavih in bleščečih božičnih lučk. Samo videti jo je treba. Bolni, starejši, osamljeni ljudje ne potrebujejo veliko, a potrebujejo naš človeški, topli odnos. In to vam piše človek, ki ima strašno rad božične lučke!
Letos sem bil najbolj vesel, da se mi je za naše lučke doma na oljkah zahvalil sosed, prišlek z Juga, ki je iz sosednjega stanovanjskega bloka stopil do mene in se mi zahvalil zanje.
“Vsaj nekaj lepega v tej samoti”, je rekel v deževnem, meglenem večeru in po pozdravu odšel.