Obrobnosti (1)

Ni naključje, da se begunci, reveži iz daljnih dežel, pravijo, da jih je večina iz Pakistana in Afganistana, danes čez dan zbirajo na mestu, kjer je nekoč stal mejni prehod v Rožni Dolini, danes pa je tam urad za priseljence. Niti ne vem, zakaj morajo reveži tam posedati v mrazu, skoraj vsak dan jih vidim, ko grem v Rožno Dolino, po navadi kaj pojest, ne več v gostilno, ki smo jo skupaj s prijateljema Markom Vukom in Andrejem Malničem imenovali Pri rdečem kamnu, ampak v bife, v katerega sem hodil kot delavec na črpalki Petrola, kjer danes prodajajo kruh in bureke in nemogoče mastne krofe. Takrat smo jedli stoje, med tovornjakarji, tihotapci, gradbenimi delavci, mehaniki in mejnimi delavci vseh vrst, kosilo so nam gospe dajale kar skozi majhno okno iz kuhinje, kričali smo vsevprek, prostor je bil vedno zakajen in premajhen, a meni je bil všeč, ker je bil poln življenja. Danes je v bifeju na istem mestu ob trgovini, ki tudi ni več ista, ampak je postala neka nedorečena trgovina, s katero ne vedo, kaj bi, drugače, podjetna gospa ga vodi, hrana pa ni več ista, a naj bo, nekaj je treba pojesti, samo s sendviči ne moreš vse življenje.
Ko zavijem tja, vedno pomislim na kolego, ki je zelo grdo govoril o restavraciji, v kateri lahko dejansko zastonj vsak dan je, in to samo zato, ker je v državni službi, sam namreč nikdar nisem zaničeval hrane, prihajam iz časov, ko smo še vedeli, kaj je kruh, in seveda še bolj, kaj je pomanjkanje.
Tistega sveta ni več in tudi ne jezika tistega sveta, me je podučil pred veliko leti Andrej Malnič, kot etnolog je bistro tudi ugotovil že pred dvajsetimi leti, da se bo kakovost hrane tudi v Sloveniji izjemno poslabšala, zato je bifeje počasi začel označevati z vzdevkom “krmilnica”. In je prišel dan, ko ni hotel več vanje. Včasih sem vztrajal, naj pride z mano, a ni več hotel, tudi takrat ne, ko sem ga vabil z besedami, da se bova spominjala Marka Vuka in časov, ko sva ga imela ob kosilu za norca, češ da je sodelavec Udbe. Vedno znova je nasedel in vedno znova dobesedno kričal na naju, a vedno smo se srečevali, se pogovarjali in razglabljali, opazovali svet, ki se je začel korenito spreminjati, vsi trije zaljubljeni v našo krasno Goriško in njej zavezani.
Na Andreja in Marka sem pomislil, oba se danes kregata z Bogom, zakaj dopušča, da danes umira Gorica in ji Nova Gorica tiho dela družbo, ko sem minulo sredo ob enih zavil čez nekdanji mejni prehod v Rožni Dolini in nemočen opazoval obrobje, ki mi ga je ponujal pogled na priseljence, begunce, reveže, ki so tam sedeli in čakali, na nasprotni strani ceste so na pločnikih sedeli drugi in na tleh jedli iz razgrnjenih papirjev pred sabo.
Stisnilo me je v srcu, zares sem se počutil nemočnega, nasmehnil sem se samo ob misli, da bi Marko Vuk rekel enega svojih: “Joj, joj, kaj bo to, le kaj bo to”! Andrej bi pa takoj dodal, da je to nedostojno, nečloveško, nehumano, a tudi vem, da bi potem šel do novogoriškega župana in bi ga povprašal, ali se da kaj narediti.
In sem pomislil, da bi sam o tem “poročal” svojemu nekdanjemu šefu dr. Dragu Legiši, ki bi vzkliknil: “To je nemogoče, to je nedostojno! To še enkrat dokazuje, da država ne deluje, da so odpovedali državni organi”! In bi odbrundal v svojo sobo, se vrnil čez čas in še enkrat bolj sam sebi kot nam v uredništvu na glas odločno dejal: “To je nemogoče in nedostojno”! Kot dolgoletni devinski župan je bil ponosen na opravljeno javno delo, večkrat me je opozarjal, da je “državna pomoč vedno hladna, nečloveška, ker nima pred očmi človeka, medtem ko sem kot župan pred sabo vedno videl posameznika”!
Nemoč je občutek, ki me preveva, ko vsak dan znova gledam te prizore, Gorica je postala zadnje mesece nesrečen kraj za reveže iz daljnih dežel, ki spijo v predoru, skozi katerega niti slovenski kupci ne prihajajo več na Travnik v Gorico, ker v njem smrdi po urinu, diši po garjah in bolezni, vlagi in sramoti človeštva, gotovo družbe, katere sestavni del sem, pravzaprav njen nemočni člen.
Priznam pa, da se me nedavna cinična pripomba enega od desničarskih veljakov, češ naj podpisniki peticije, med katerimi sem bil, “odpeljemo te prebežnike domov, naj jih damo v svoja stanovanja v Gradežu” itd., čisto nič ni dotaknila. Vsakdo pomaga, kolikor more, sam imam rad tiho, skrito pomoč, ker, ponavljam, da sem na lastni koži občutil in živel v pomanjkanju.
Takrat nam ni pomagal nihče, to lahko mirno zapišem, zato mi je tuja vsaka nostalgija po “dobrih starih časih v socializmu”, o katerih “bluzijo” danes nekateri v Sloveniji, kot mi je tuje svetohlinstvo drugih, ki govorijo “kako nam je bilo hudo”, ker vem, da jim čisto nič ni bilo hudo; pripenjanje medalj z imenom “kako nam je bilo hudo” se mi dobesedno gabi, kot se mi gabi javno mahanje s pomočjo, predvsem pa so mi zelo, zelo daleč tisti, ki govorijo o pomanjkanju, ne da bi ga kdajkoli na lastni koži okusili.
O beguncih ne morem napisati ničesar novega, javnemu sprenevedanju z njimi ste priča tudi sami, nekateri hodite pomagat v predor, drugi pomagate drugače, tretji se obračate stran, vse pa nas to boli, ne? Vsaj upam, da nas to boli, kajti, če nas ne boli, pomeni, da nismo več ljudje, da smo izgubili občutek za človečnost, zase in za sočloveka, predvsem pa svoj obraz.
Ko me je nazaj grede ustavil italijanski policist na nekdanjem mejnem prehodu pri Štandrežu, sem še enkrat sam sebi povedal, kako zmotno je govoriti, da meje ni več; na vprašanje, kje sem bil, sem mu odvrnil, da doma, pogledal je italijansko osebno izkaznico in dvignil obrv, nato sem mu preprosto rekel: “Goriška je moj dom”. Molče mi je vrnil izkaznico in vozniško dovoljenje, lepo sem ga pozdravil in pomislil na dejstvo, da je na Goriškem toliko policijskih in drugih patrulj, kolikor jih pred časom na več kot dvesto kilometrov dolgi poti po osrčju Sicilije nisem videl, pravzaprav nisem videl niti ene.
Ta obrobnost, to življenje na obrobju, na periferiji, mi nalaga dolžnost, da javno govorim o tem in še enkrat povem, da je nedostojno, kar se nam dogaja, in smo nedostojni, sebe nevredni, če sami ne skušamo kaj spremeniti, zahtevati od sebe in drugih, da se do ljudi obnašamo kot ljudje.

Piše Jurij Paljk

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme