Ob Dnevu spomina

Priznam, da smo se letošnjega dneva spomina, 10. februarja, ko se Italija spominja svojih žrtev v povojnih fojbah, bali, predvsem zato, ker se ob tem dnevu vedno znova pojavijo stare obtožbe in mržnja do vsega, kar je slovanskega in slovenskega, ter se sami čutimo žrtve, pa naj si še tako prizadevamo, da bi večinskemu narodu dopovedali, da je zgodovina, naša skupna zgodovina gotovo veliko bolj zapletena in večplastna, kot jo ob dnevu spomina prikazujejo italijanski politiki. In tudi letos, potem ko smo slišali predsednika Sergia Mattarello v Rimu in italijansko premierko Giorgio Meloni v Bazovici, ne moremo biti zadovoljni. Že res, da ima vsak narod pravico, da časti in poveličuje svoje žrtve, a vedno imamo neprijeten občutek, da smo mi, Slovenci, vedno znova postavljeni na zatožno klop. Predsednik Sergio Mattarella je na Kvirinal na počastitev dneva spomina povabil vse vidne slovenske politične in diplomatske predstavnike, spregovoril je tudi o tem, kako moramo zreti v prihodnost in se zavzemati za demokratično Evropo, a jasne obsodbe fašističnih zločinov nad Slovenci tudi iz njegovih ust nismo slišali. Pa vendar vemo, da se povojni zločini, fojbe, niso zgodili kar sami od sebe. Deljen zgodovinski spomin na iste zločine in o istih dogodkih gotovo ne vodi nikamor in naj se še vsi tako zatekajo k poveličevanju Evropske kulturne prestolnice, ki bo leta 2025 povezala Novo Gorico in Gorico, obstaja grenak občutek, da le še nismo na pravi poti. Navajeni smo političnih izrabljanj zgodovine v take in drugačne namene, a vse ima svoje meje. Črno-belo prikazovanje Slovanov in Slovencev kot zločincev ne vodi nikamor, to je gotovo, saj sicer ne bi vsako leto znova ob 10. februarju poslušali vedno iste stvari in zaman čakali na neko pošteno zgodovinsko razpravo, ki edina lahko pelje naprej. Saj vemo, da časi niso nikdar bili lahki, hvala Bogu pa danes le živimo v drugačnih, kot so bili tisti kruti časi, ki so vse nas zaznamovali in nas hromijo še vedno, da bi lahko stopili naprej, vedro in pogumno, da bi jasno obsodili vse zločine in se vsi z usmiljenjem spominjali vseh žrtev. To pogrešamo ob dnevu spomina. Pošten in odkrit pogled nazaj, ki bi nam vsem omogočil, da bi šli v prihodnost brez težkega bremena vseh zločinov preteklega stoletja, vseh, ne samo fojb in povojnih pobojev! In najslabše je to, da se poneverjanje zgodovine načrtno prenaša na mlade rodove! Sami si moramo prizadevati, in to si bomo še naprej, za pošten zgodovinski oris takratnih dogodkov in seveda bomo stalno tudi zavračali, umirjeno, a odločno in načrtno, krivične obtožbe na naš račun, kot se bomo tudi v prihodnje spoštljivo spominjali vseh žrtev.