O ženskah v spopadu s sodnim sistemom, ki mu vladajo moški
Marčevska premiera ljubljanske Drame
Marca je v ljubljanski Drami zaživela krstna slovenska uprizoritev drame Nebesje, ki je nastala izpod peresa ene najbolj cenjenih sodobnih angleških dramatičark Lucy Kirkwood (1983). Besedilo je kompleksno tako z vidika zahtevnih obravnavanih tematik kot tudi z vidika odrske postavitve, saj v njej večino časa nastopa kar štirinajst dramskih oseb. Podvig je bil zaupan izkušenemu režiserju Sebastijanu Horvatu, ki je imel na voljo odlični prevod Tine Mahkota.
Londonska dramatičarka Kirkwood je v Sloveniji vse bolj priljubljena. Pred Nebesjem sta na odru osrednjih ljubljanskih gledališč namreč že zaživeli dve njeni drami, Otroci (SNG Drama) in Razpoka (MGL). Dramatičarka se vsekakor rada loteva družbeno angažiranih besedil, kar se kaže tudi v njeni drami Nebesje, ki je nastala po njenem sodelovanju z gledališko skupino Clean Break, ki skozi delo z zapornicami odpira vprašanja ženske kriminalitete v povezavi s sodnim sistemom.
Drama se sicer dogaja v majhni angleški vasici sredi 18. stoletja – čemur je večinoma ostala zvesta tudi slovenska uprizoritvena ekipa s scenografijo Igorja Vasiljeva in kostumi Belinde Radulović –, gledalci pa se ne morejo izogniti vlečenju vzporednic z današnjo še vedno patriarhalno družbo. Porota dvanajstih žena mora v sicer vprašljivih okoliščinah z glasovanjem določiti, ali je Sally Poppy, obtožena zaradi umora, noseča: to bi bila olajševalna okoliščina, ki bi jo rešila smrtne kazni.
Predstava se odpre z vizualno močnim prizorom gozda, pred katerim se nato pojavijo silhuete protagonistk – vaščank med napornimi vsakodnevnimi opravili. Tak uvod tudi po zaslugi glasbe Draga Ivanuše učinkovito ustvari napeto vzdušje, ki pa ob skoraj dvajset minut trajajočem prizoru že začenja popuščati. V nadaljevanju pa se napetost stopnjuje: posrečena je režijska izbira, da se prvi govorjeni prizor, ko se Sally (Maruša Majer) okrvavljena vrne domov, odvije v skoraj popolni temi.
Dramaturg Milan Ramšak Marković je uspešno prepletel besedilo naslednjih dveh prizorov, ko imamo na eni strani predstavitev dvanajstih porotnic, na drugi pa sočasno spremljamo pogovor med porodničarko Lizzy (Nataša Barbara Gračner) in sodnim pomočnikom Coombesom (Igor Samobor); slednji je tudi v nadaljevanju večino časa prisoten na odru, vendar komajda kaj spregovori. V ospredju je namreč trinajst ženskih likov – morilka in njene porotnice –, ki jih je dramatičarka lepo karakterizirala, na odru pa so zaživele predvsem po zaslugi izvrstnih igralk, ki so predstavile prepričljive in večplastne like. Njihovo prikazovanje raznolikih ženskih značajev je za gledalce bistveno, da jih lahko prepoznajo, saj večino časa preživijo vse skupaj na odru. V marsikaterem prizoru se njihove replike prepletajo v kakofonijo glasov, ki jim ni mogoče slediti, s čimer je režiserju uspelo poudariti tiste dele besedila, ko na dan privrejo bistvene informacije in vsi ostali glasovi potihnejo. Dober kontrapunkt zahtevni vsebini predstave so tudi komični vložki nekaterih oseb, na primer Mary (Eva Jesenovec), ki se ji mudi na njivo, ali Judith (Saša Pavček), ki ji je neprestano vroče.
Četudi je moška prisotnost na odru bistveno manjša od ženske (poleg omenjenega Samoborja nastopa še Nejc Cijan Garlatti, ki odigra več zelo stranskih vlog), pa njihovi liki ves čas krojijo usodo protagonistk. Ob koncu predstave je jasno, da je moč, ki je bila dana ženski poroti, samo navidezna. Vede ali ne tudi same prispevajo k patriarhalnemu ustroju družbe, na primer ko bolj zaupajo zdravniku, moškemu, kot pa porodničarki. In vendar je končni razplet drame posledica ženskega maščevanja Lady Wox (Silva Čušin, ki nastopa tudi v vlogi ene od porotnic), ki moškega podkupi in torej uporabi samo kot orodje. Dramski vrhunec predstavlja ta nasilni prizor, ki je v uprizoritvi prikazan zelo eksplicitno, zaradi česar v gledališki list ne bi bilo odveč dodati opozorila občutljivejšim gledalcem.
Gre torej za dobro izpeljano uprizoritev izjemno zahtevnega besedila, ki gledalcev ne more pustiti ravnodušnih. Zgoraj omenjeni uprizoritvi Otroci in Razpoka, ki sta nastali po dramskih predlogah iste avtorice in si ju je še vedno mogoče ogledati v ljubljanskih gledališčih – obe sta vsekakor vredni ogleda –, sta tematsko sorodni, Nebesje pa utegne presenetiti tudi tiste gledalce, ki so z delom Lucy Kirkwood že seznanjeni.
