O t.i. Goriški fronti nekoliko drugače
Na Goriškem so partizanske enote kontrolirale obsežno ozemlje, razen Gorice in Tržiča, po vaseh pa so organi OF vzpostavljali svojo oblast. Najvišjo oblast je predstavljal “Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo”, ustanovljen 11. septembra 1943 na Vogrskem, v prostorih tamkajšnje šole. Sestavljalo ga je 21 članov, predsednik je postal dr. Joža Vilfan (1908–1987), podpredsednik France Bevk (1890–1970), tajnik pa Aleš Bebler. Na zasedanju so med drugim zaradi majhnega števila partizanov na Primorskem sprejeli sklep o takojšnji splošni mobilizaciji vseh za orožje sposobnih moških med 18. in 45. letom. Partizansko gibanje je doživelo velik razmah, k čemur so prispevali protifašistično razpoloženje in tudi novice o vojaških uspehih partizanov.
Primorski možje in fantje so se vračali iz italijanske vojske, posebnih bataljonov (battaglioni speciali), zaporov in konfinacije. Namesto počitka je sledila mobilizacija v partizane. Marsikdo bi rad vsaj nekaj časa še ostal doma. O tem je črniški dekan Alojzij Novak (1881–1967) v svoj dnevnik zapisal: “Iz skrivališč prihajajo iz gozdov in nabirajo fante, ki so se vrnili na svoje domove in jih spet kličejo pod orožje … Nobeden ne gre rad z njimi, a oni so oboroženi in fant mora iti od hiše”.
Pokojni Jožef Frletič (1915–1999) iz Vrtojbe se je prihoda iz italijanske vojske in partizanske mobilizacije takole spominjal: “Iz Vrtojbe smo bili trije: Tihomil Gorkič, Lukov, Venček Gorkič od Drejcila in jaz. Dve vasi ven iz Mestri, potem ponovno na vlak do Latisane, kakšnih 50 kilometrov od Gorice. Ker so rekli, da je nevarno, smo stopili z vlaka in naprej smo šli peš. Po poti smo spraševali, kje so Nemci. Povedali so nam, mi smo se jim pa umaknili, ali pa počakali, da so šli mimo. Tako smo prišli do Soče pri Zdravščini. Tam so prejšnji dan ustrelili tri. Voda je tu bila plitva, do pasu. Mi smo podnevi srečno prišli čez. Prišli smo na Vrh, do Sv. Mihaela. Bila je že noč. Tam je pa že bila veza za partizane. Tam je bil kurir, ki je vozil na ta kraj čez cesto Gorica – Trst. Rekel je: 'Vi pojdite spat. Jutri vas pridem ponj'. Bilo je še mračno, ko je prišel. Peljal nas je do ceste. Čez smo prišli srečno in potem gor v Kras do Lokvice, od tam do Železnih vrat in nato dol v Renče. To je bilo 16. septembra 1943”.
Partizanska mobilizacija in razorožitev italijanske vojske sta omogočili ustanovitev številnih novih partizanskih bataljonov. Nastalo jih je okrog trideset, nekaj od teh je bilo italijanskih.
Morebitnih težav ob prihodu novih mobilizirancev se je zavedal tudi CK KPS, zato je sredi septembra 1943 poslal na Primorsko okrožnico, kako ravnati v danih okoliščinah: “Nezanesljive elemente med mobiliziranci, polovljene skrivače in tiste, ki so bili od vojaških oblasti oproščeni, ne uporabljati kot oborožene čete, temveč jih uvrščati v delovne bataljone ter jih uporabljati za vsa potrebna dela. Na osnovi direktiv glavnega štaba pošiljajte take delovne bataljone v notranjost”. Poleg tega so še naročali, da je treba takim bataljonom priskrbeti dobre politkomisarje in v vsakem pogledu “iti na roko VOS”.
Duhovnik in profesor dr. Alfonz Čuk (1912–1975) je ob teh mobilizacijah v svoj dnevnik zapisal: “Snoči so biljenski fantje in možje od 18-45 leta res odšli. Ni bilo mogoče drugače. Nihče ni šel iz navdušenja, in so godrnjali in kleli, toda morali so iti”.
Pokrajinski komite KPS je 12. septembra 1943 poslal tudi navodilo, da je potrebno na odgovornejša mesta postavljati partijce. Hkrati so naročali, kako ravnati z “narodnimi izdajalci”: “Po krajih odnosno vaseh, kjer kaže ljudstvo dovolj poguma, naj se obsodbe narodnih izdajalcev vrše javno. Pri takih obsodbah naj sodeluje cela vas in naj obsojenca tudi takoj justificirajo. V krajih, kjer pa ljudstvo nima dovolj poguma, da kaj takega izvede, naj justifikacijo nad narodnimi izdajalci opravi najbližja vojaška edinica ali Narodna zaščita. Gledati je treba, da nam narodni izdajalci ne odmaknejo od oči in da se jih čimpreje likvidira”.
Partizanske enote so bile nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli odpor. V ta okvir spada tudi poskus partizanskega vodstva, da bi sredi septembra 1943 zadržali nemški prodor vzhodno od Gorice proti Vipavski dolini.
Začelo se je 11. septembra 1943, ko je okrog pet tisoč partizanskih borcev, organiziranih v devet bataljonov, krenilo proti Gorici in jo želelo zasesti. Po sporazumu, ki ga je ob kapitulaciji Italije partizanska vojska sklenila s poveljnikom italijanske divizije “Torino”, z generalom Brunom Malagutijem, bi morale partizanske enote skupaj z divizijo “Torino” braniti Gorico pred Nemci. Italijanske enote so v sodelovanju s partizani v začetku tudi resnično nudile odpor ob nemškem napredovanju proti Gorici, zlasti na severnih pristopih v mesto. Za nekaj časa so celo onemogočali nemški prehod strateško zelo pomembnega solkanskega mostu. Toda volja italijanske vojske po boju z Nemci je kmalu ponehala, zato so jih partizani razorožili. Partizanska zasedba Gorice tako ni uspela, saj so jih prehiteli vojaki iz 71. nemške pehotne divizije. Nemci so bili sicer številčno šibkejši, a bolje oboroženi in izurjeni.
Oblikovala se je 17 kilometrov dolga t. i. goriška fronta. Frontna črta je potekala od Goriških Brd čez Sabotin, Sveto Goro, Škabrijel, Sv. Katarino, Panovec, Kostanjevico, Ajševico, hrib Sv. Marka, Vrtojbo, Miren in Rubije do izliva reke Vipave v Sočo pri Sovodnjah. Statična fronta vsekakor ni bila primerna za partizanski način bojevanja, poleg tega so partizanom primanjkovale izurjenost, oborožitev in ustrezna tehnična opremljenost. Na partizanski strani so boje vodili majorji Ivan Turšič – Iztok, Martin Greif – Rudi in Drago Flis – Strela.
Nemški okupator je kmalu dobil okrepitve in 25. septembra 1943 začel z ofenzivo proti partizanom. Nemci so uporabili izurjene in v številnih bojih prekaljene enote. Do konca septembra 1943 jim je uspelo potisniti partizane iz okolice Gorice in Vipavske doline v Trnovski gozd.
V začetku bojev pri Gorici je med ljudmi, tudi v Vipavski dolini, zavladalo veliko navdušenje in tudi tamkajšnja duhovščina ni ostajala ravnodušna. O tem je dr. Rudolf Klinec (1912–1977), župnik v Velikih Žabljah, 13. septembra 1943 zapisal: “V Črničah so ljudje vse bolj navdušeni in radostni. V kasarni so 4 ranjenci – prvi! Spopadli so se sinoči v Gorici z Nemci. Sedaj se začenja naša vojna. Svoboda se ukupi samo za ceno krvi”!
Po prvih porazih ter množici mrtvih in ranjenih partizanov, ki jih je videl v vaseh po Vipavski dolini, je tudi dr. Klinec začel spreminjati svoje mnenje in se spraševati o smiselnosti bojev pri Gorici. Med drugim je 18. septembra 1943 v svoj dnevnik zapisal: “Mi rabimo tankov in letal! V meni vstaja misel: Naši sami nočejo tuje pomoči! Na lastno roko hočejo osvoboditi vse ozemlje. To bo seveda stalo grozno ceno, strašno ceno: naše moške. Res pa je, da je to veličastneje, da bo tehtalo pri zeleni mizi. Toda cena”!
Proti koncu spopadov na t. i. goriški fronti, 23. septembra 1943, pa je zapisal: “Ofenziva na Gorico ni uspela. Bataljon, katerega so tvorili Dobravci, je bil pokošen pri Šempetru. Dobravlje so danes v črnem. Zna se za enega mrtvega, drugega nevarno ranjenega so pripeljali v Lokavec. In drugi? Drveli so s Sv. Marka nizdol: spodaj so jih sprejele strojnice, umik so jim odrezali topovi: kri je tekla v potokih. Kako bi s puško in strojnico vzeli mesto? Topovi ščitijo dohode, z oken in streh molijo strojnice! Mesto si vzamejo, ko jih topovi razbijejo in ko se tanki vanje pribijejo”!
Ves obup branilcev in njihovo nemoč ponazarja njegov zapis naslednjega dne: “Moč naše Vipavske republike je ničeva. Par topičev na Gori bi bili pometli letala. Šest bombnikov in morala je na tleh. 'Kaj bomo šli s pestmi nad tanke in s puško nad bombnike'? In kdo je tega kriv? Kdo je zapeljal ljudstvo v ta strašni položaj? Ubogi naši fantje pri Gorici. V klavnici so. Tako junaški so, tako vredni boljše usode”.
Zanimivo je tudi pričevanje F. R. iz Kobjeglave, rojenega leta 1927, ki je bil mobiliziran septembra 1943 in se je na t. i. goriški fronti boril na Sv. Otu med Vrtojbo, Šempetrom in Bukovico: “Tretji ali četrti dan po mojem odhodu v partizane smo morali na Sv. Ot nad Vrtojbo. Premik je bil zvečer. Nič nismo vedeli, kam gremo. V koloni smo v tišini iz Volčje Drage krenili po cesti v Bazaro in takoj za mostom levo gor v hrib. Bilo nas je okrog 50 do 60. Proti jutru smo zasedli položaje na Sv. Otu in se vkopali. Jaz sem bil pomočnik mitraljezca, italijanskega alpinca. Spominjam se samo, da je naš položaj bil prav na vrhu Sv. Ota, da je bila na eni strani hriba drča, v smeri proti Vrtojbi je bilo golo, proti Bazari pa obraščeno. Mitraljezec alpinec si je pred seboj v smeri proti Vrtojbi naredil zid, za katerim je namestil glavno strojnico 'bredo' in na vrh zataknil podobico srca Jezusovega. Jaz sem še s tremi pomočniki ležal zraven z napolnjenimi šaržerji municije. Rekel nam je: 'Fantje, ne bojte se. Dokler imamo municijo, ne bo nihče prišel na hrib. Na 3.000 metrov te krogla iz njega ubije'. Tam smo čakali, kaj bo. Bil sem zelo žejen po siru, ki smo ga prejšnji večer jedli, dan pa je tudi bil lep in sončen. Nekdo nam je v kanglah prinesel dobro pašto na juhi. Prigovarjal mi je: 'Daj, otrok, malo pojej, boš hitro boljši in te bo žeja minila'. Malo tiste redke juhe sem pojedel in popil in je res bilo boljše. Po tistem smo kar nekaj časa čakali. Potem smo enkrat popoldne spodaj v gozdu slišali glasove in lomljenje vej.
Najprej se je začelo topovsko obstreljevanje. Alpinec je rekel: 'Ali bo granata padla pred nas, ali bo šla čez nas'. In res, granate so padale nižje pod nami ali pa so letele čez nas. Ko so Nemci prišli iz goščave, smo vžgali po njih. Bolničarke, mlada dekleta, ki so bile z nami, so jokale, da jih je bilo slišati v Gorico. Videli smo krvave ranjence, ki so jih nosili. Eden je kričal: 'Komisarja je zadelo, prestrelilo mu je trebuh'. Pozneje so nam povedali, da je ranjen prosil, naj ga ustrelijo in ga je eden tudi ustrelil.
Ko smo porabili vso municijo in pometali vse ročne granate, kar smo jih imeli, smo pustili težki mitraljez in začeli bežati, kar se je dalo, najprej po drči, potem pa po gozdu. Nekaj časa so Nemci streljali za nami, pri tem je kdo tudi padel zadet. Tekli smo pa v smeri proti Trstelju na Krasu, med Bukovico in Biljami. Prečkali smo reko Vipavo z orožjem nad glavo, jaz sem imel samo škatlo od municije. Na sredi sem se ustavil, da sem se vode napil, ker sem bil zelo žejen. Na drugi strani Vipave se nas je zbralo kakšnih 13, v glavnem Kraševcev. Bili smo vsi srečni, da smo ostali živi. Bili smo soglasni, da jo mahnemo na Kras, kjer bi se lažje skrili. Krenili smo na pot, toda na cesti med Mirnom in Renčami srečamo partizansko patruljo: 'Kam pa vi'? Mi: 'Napadli so nas Nemci in smo zbežali'. Oni: 'Šli boste z nami'. Namesto na Kras, so nas peljali na Gradišče, kjer smo prespali v šoli. Drugo jutro smo bili ponovno v Volčji Dragi. Potem sem bil z nekaj drugimi do 21. septembra za stražarja v Dornberku. V šoli je bila ambulanta in tam smo stražili zdravnike in drugo bolničarsko osebje.
Dne 27. septembra sem prosil, da bi lahko za en dan šel domov na naš župnijski praznik sv. Mihaela, ki je bil 29. septembra. Komandant je bil dober. Dal mi je pisno dovoljenje, da sem smel na enodnevni dopust z orožjem, puško”.
Med boji na t. i. goriški fronti je padlo 1.610 partizanov, od teh 157 nekdanjih italijanskih vojakov. Nemci pa so jih 3.336 tudi zajeli.
Tako je Nemčija že po nekaj dneh zasedla ozemlje Primorske. Še nadalje je tukaj pustila dotedanjo italijansko upravo. Območje med Alpami in Jadranom je bilo 15. oktobra 1943 oklicano za vojaško operacijsko cono Jadransko primorje, ki je obsegala t. i. Ljubljansko pokrajino, Primorsko, Furlanijo in Istro. Kot vrhovni komisar za Jadransko primorje je bil imenovan Friedrich Rainer iz Celovca, kot policijski načelnik in višji vodja SS pa nemški general slovenskega rodu Odilo Globocnik, sicer rojen v Trstu. Podrejene so mu bile vse italijanske policijske ustanove in enote, ki so jih ustanovili italijanski fašisti, kakor tudi kozaške enote, domobranci, četniki in srbski prostovoljski korpus. V nemških strateških načrtih je bilo to ozemlje strateško in politično izjemno pomembno, vendar zaradi političnih razlogov Hitler ni želel spreminjati italijanskih državnih meja. Kljub temu je bila Operacijska cona Jadransko primorje popolnoma ločena od novoustanovljene Mussolinijeve Italijanske socialne republike in pod popolnim nemškim vojaškim nadzorom.
Do konca spopadov na naših tleh pa je Primorce čakalo še več kot poldrugo leto trpljenja, bojev in strahot. (na sliki: Odilo Globočnik, nacist slovenskega rodu in SS bič na Primorskem)
Renato Podbersič ml.
