O ljubezni

Novica o umoru univerzitetne študentke Giulie Cecchettin, ki je pred kratkim odjeknila po vseh informacijskih medijih, je italijansko javnost nadvse pretresla. Razlog za tako močan odmev je mogoče tudi v tem, da sta žrtev in njen morilec, njen nekdanji fant Filippo, zelo mlada in da pripadata “normalni” družini srednjega sloja, v bistvu družini iz sosednje hiše.

Dejanje je odjeknilo z vso močjo in še podkrepilo dolg val femicidov, ki dosega skrb vzbujajočo statistiko, saj šteje v tem sončnem letu več kot sto umorov žensk s strani soprogov ali nekdanjih partnerjev. Žal smo po Giulijini nasilni smrti zasledili še nekaj ubojev nesrečnih žensk.

Ženske so se mobilizirale in organizirale vrsto protestnih shodov, na katerih so izražale ogorčenost nad tovrstnim nasiljem in nasprotovanje patriarhalni kulturi, ki je v naši državi še vedno globoko zakoreninjena. Veliko je bilo slišati o tem, kako bi se dalo tak gospodovalni pogled na žensko spremeniti, še posebno pri mlajši generaciji. S tem v zvezi naj bi se začelo uvajati vzgojo za izboljšanje odnosov med spoloma, a le na višji srednji šoli in še to v popoldanskih urah. Premalo pa se pri vsem tem oglašajo moški, ki bi se morali bolj odločno angažirati ter svojo solidarnost in podporo ženskemu spolu izkazati brez ovinkarjenja.

Tudi sama sem veliko razmišljala o smrti Giulie in skušala najti v strašnem dogodku vsaj delno razlago. Spraševala sem se, kateri občutki so Filippa pripeljali do tako krutega dejanja. Zakaj ni zmogel sprejeti, da se je njegova sentimentalna zveza končala, da se je Giulia odločila, da gre svojo pot? Klasična vprašanja, s katerimi se vsakokrat na novo srečujemo ob slehernem umoru ženske.

Strinjam se z razširjeno razlago, da je v naši družbi patriarhat še zelo prisoten: ženska se vrednoti predvsem zaradi lepote in ljubkosti, v glavnem pa se jo ima za drugorazredni, šibki spol, potreben usmerjanja in nadzorovanja.

Tak model ženske, ki je veljal v preteklosti, se je v zadnjih tridesetih letih ponovno uveljavil, sicer z drugačnimi značilnostmi in zahvaljujoč nekaterim javnim, posebno pa zasebnim televizijskim postajam, na katerih je prikazana predvsem kot klišejski stereotip, všečno in vabljivo bitje, fizično in spolno zapeljivo. Izkrivljena podoba ženske je seveda ravno tako prisotna na družbenih omrežjih in se žal prenaša tudi na otroke in mladostnike.

Družina in šola lahko delujeta obrambno, tako da vzgajata fante in dekleta enakopravno, jih učita spoštovanja različnosti in občutljivosti za nepravično vedenje enega spola nad drugim. Kljub temu pa imata družba in kultura močan vpliv na posameznika in njegovo notranjo, intimnejšo sfero, na afekte in razpoloženja, tako da se socialna in individualna plat nenehno prepletata in dopolnjujeta.

V tem smislu mislim, da ima pojav femicida večplasten izvor: delno ga je treba pripisati svetu, ki nas obkroža, delno načinu delovanja posameznika, njegovi doseženi čustveni zrelosti in notranji harmoniji, skratka načinu sprejemanja, predelovanja in obvladovanja življenjskih izzivov.

Ko se ljubezensko razmerje zaključi in se eden od partnerjev odloči, da zapusti svojega sopotnika, se mora slednji soočiti z izgubo in dejstvom, da tiste velike intimne povezanosti s partnerjem ni več. Sprejeti mora, da ni več prisoten v njegovih mislih, saj je sedaj zaseden z novimi interesi. Ta težavni psihični premik se razvija prek bolečega žalovanja, ki potrebuje nekaj časa, da se umiri. Če je oseba notranje zelo krhka in nima “psihičnega orodja”, da bi se s tako bolečino ubadala, ta proces ne more pravilno potekati in dokončno izzveneti.

Zdi se mi, da je dandanes proces ljubezenskega oddaljevanja in njegovega zaključka težavnejši kot nekoč, saj je mogoče s pomočjo tehnologije ohraniti stik z nekdanjim partnerjem. Z različnimi aplikacijami ga lahko zasleduješ na primer prek slik, ki jih dnevno objavlja, prek geografske lokalizacije, prek skupnih prijateljev, ki so ravno tako povezani na omrežju. S klikom na pametni telefon lahko v vsakem trenutku preverjaš, koliko časa tvoj bivši preživlja na spletu, in odkrivaš, kdaj ga tam ni; ob tej informaciji pa začneš obsedeno fantazirati, kje in s kom preživlja svoj čas, pri tem pa občutiš obup in zgubljenost.

Tako raziskovanje se lahko obsesivno stopnjuje, zavzema vedno več časa in ustvarja neko sivo območje ujetosti in samote, v katerem prevladuje občutek, da je v tem paralelnem svetu mogoče karkoli, katerokoli protislovje: ali si še vedno povezan s svojim dragim ali pa si ga za zmeraj izgubil in te je definitivno izbrisal.

Po kakšni ljubezni stremijo moški, ki ubijejo partnerico? Ljubezen kot prevlada in spreminjanje drugega po svojih potrebah? Ljubezen kot samoizpolnjevanje, kot beg iz resničnosti, kot prostor, kjer si brezpogojno sprejet, kot varnost?

Fuzionalna ljubezen, kjer se partnerja stapljata eden z drugim, predstavlja iluzijo, da ljubimca nista ločeni osebi, da nimata lastnih misli, želj in pogledov. To je stanje, kjer se razlike izničujejo, kjer je drugost zanikana, kot da bi samostojnost onemogočala doseganje prave sreče. Treba je misliti na enak način, si želeti istih stvari, živeti eden za drugega – za individualnost tu ni prostora.

Tako “blaženo razpoloženje” se navadno vzpostavi na začetku ljubezenskega odnosa, s časom pa se občutki spremenijo: partnerja se soočata s koncem iluzije, kjer sta si bila samozadostna; morata se sprijazniti z drugostjo in avtonomijo partnerja. To pa ne pomeni, da ni več povezanosti in medsebojne privlačnosti, pomeni le, da nastopi “novo” spoznavanje drugega kot samostojnega bitja in posledično prilagajanje ter sklepanje kompromisov. Partnerski odnos je namreč proces v stalnem razvoju, ravnovesje se vsakič znova preoblikuje.

Zgodi pa se lahko, da se nekdo ne zmore soočiti s to spremembo in da se ob pojavljanju razlik in individualnih potreb drugega počuti zapuščen, izrinjen, ničvreden, predvsem pa sam. Zato skuša ponovno vzpostaviti nadzor nad situacijo in nad partnerjem. Slabo počutje in stiska, ki lahko pri tem nastane, preprečujeta spoštovanje in empatično doživljanje drugega, saj v ospredje z vso silo vdrejo primarna čustvena pomanjkanja in potreba po zrcaljenju v drugem.

Filippo je Giulio izgubil. Verjetno je v svoji bolni fantaziji poskrbel, da ne bo nikoli več srečna, tako kot je mislil, da tudi sam ne bo.

Mislim, da bi se morali pred takimi tragedijami resno zamisliti in utihniti, saj bi s tem žrtvam in njihovim svojcem izkazali bližino in vrnili dostojanstvo, ki jim ga je pogosto ničvredno besedičenje medijev odvzelo. Obenem bi se morali pred nespoštljivim in zaničujočim obnašanjem do žensk otresti sive ravnodušnosti in hladnega individualizma, nastopiti bolj živo ter se aktivno postaviti na njihovo stran.

Ta princip, izraz naše humanosti, naj bi veljal za vsako ogroženo in ranljivo skupino, ki je tarča napadov samo zato, ker se od nas razlikuje, in tu mislim tudi na starejše ljudi, otroke in mladostnike. Ti so zaradi svoje krhkosti in neproduktivnosti premalo upoštevani in potisnjeni na rob družbe.

Stvari je mogoče spremeniti s povezovanjem, poslušanjem in zanimanjem za drugega.

V šolah bi obravnava čustvenih odnosov in drugačnosti morala biti samoumevna, stekla bi lahko pri vseh literarnih predmetih, kjer je iztočnic na pretek; profesor, ki ima dnevni stik z dijaki, najbolje ve, kako se vsakemu približati in kako spodbuditi pogovor v skupini.

Veliko bo treba delati na medsebojnem spoznavanju in spoštovanju, potrebovali bomo mnogo znanja, pozornosti in dobre volje. Upanja pa ne smemo nikoli izgubiti.