O knjigah, blogu, podkastu ... in še marsičem

V poplavi družbenih omrežij in najrazličnejših vsebin na spletu je včasih težko ločiti zrnje od plev, a brez skrbi. Še vedno obstaja veliko kakovostnih in koristnih spletnih profilov, ki bodo bralcu dali misliti, ga kdaj spravili v smeh, ga vsestransko obogatili. Eden izmed takšnih profilov je zagotovo Gospodična knjiga, ki jo najdete na Facebooku, Instagramu in blogu. Za domiselnimi vsebinami se skriva gimnazijska profesorica slovenščine Nina Prešern, po rodu Štajerka, v zadnjih letih pa Ljubljančanka. Pred kratkim smo si lahko ogledali njen nastop v oddaji RTV Slovenije Dobro jutro, kjer je gledalcem svetovala tri knjige za poletno branje. O čem pa piše Nina? Predvsem o knjigah, seveda, od tod tudi naslov bloga, pa tudi o vzgoji sina z avtizmom ter o različnih mislih, ki se ji porajajo kot mami, profesorici in razmišljujočemu človeku. Na družbenih omrežjih se trudi biti komunikativna, kritična, a vseeno spoštljiva do drugače mislečih. Novost letošnjega poletja pa je podcast, ki mu lahko prisluhnete na njeni spletni strani (www.gospodicnaknjiga.si) ali v aplikaciji Podcasts na svojem pametnem telefonu. Z Nino sva se pogovorili po spletu.

Najprej vprašanje o blogu, seveda. Koliko časa že obstaja? Od kod želja oz. potreba po javnem izražanju svojih misli o prebranem?
Moj knjižni blog obstaja že od leta 2011, a se je najprej imenoval Bralnica.si. Od leta 2017 je to Gospodična knjiga. Blogala sem že pred Bralnico pod več različnimi uporabniškimi imeni, a ne o knjigah. Od nekdaj rada pišem, govorim, tipkam, surfam po spletu in debatiram. Kot študentka slovenščine sem začela obiskovati tečaj literarne kritike in dobila sem idejo, da bi vtise o knjigah delila na blogu. Tako se je začelo.
Koliko časa pa sploh vzame pisanje prispevkov za blog, objavljanje na družabnih omrežjih in urejanje vsega, kar je z blogom povezano?
Večkrat ugotavljam, da je vloženega dela, energije, premisleka in časa ogromno. Zato redno premišljujem, koliko sebe v različnih življenjskih obdobjih sploh še lahko vložim v ustvarjanje Gospodične knjige. Zmeraj si želim več in več, toda ob službi in družini je to vse težje. Zato tudi sproti preurejam vsebine tako, da jih lažje pripravljam. Tako spremembo sem pred letom in pol naredila v obliki rubrike Insta Gdč., v njej namreč delim zelo kratke, hitre vtise o prebranem na družbenih omrežjih Instagram in Facebook, šele pozneje pa jih po mesecih združim na blogu. Tudi podcast Gospodična knjiga je del te racionalizacije vsebin.
Katero pot uberejo knjige, da pridejo do tebe? Ali si jih izposodiš v knjižnici, jih kupiš v knjigarni, ti založbe pošiljajo recenzijske izvode?
Najpogosteje novo knjigo srečam v šolski knjižnici. To je ena lepših stvari mojega poklica, da imam knjižnico tako blizu. Naša gimnazijska knjižnica je res dobro založena in zmeraj aktualna. Slovensko knjižno produkcijo spremljam tudi na družbenih omrežjih založb, redno berem Buklo, sledim raznim knjižnim blogerjem in knjižnim profilom, nekatere založbe mi občasno pošljejo recenzijske izvode. Zdi se mi, da me povsod obdajajo knjige in včasih je v tem lepem tudi nekaj frustracije, ker ne vem, kako vsemu redno slediti.
Ali najdejo vse knjige, ki jih prebereš, pot do objave na blogu? Katerim kriterijem slediš, ko se odločaš, o kateri knjigi boš pisala, o kateri pa ne?
Želim si, da bi prav vse knjige, ki jih preberem, dobile mesto na blogu. Žal je realnost malo drugačna. Z objavami prebranega sem gotovo v vsaj enoletnem zaostanku. O tem, o kateri knjigi bom pisala, se mi ni treba odločati, ker že prej sprejmem zase bistveno odločitev – katero bom sploh prebrala. Tu se dolgo ustavljam. Prej se o knjigi dobro pozanimam in večinoma se pri izbiri za branje sploh ne zmotim. Sebi in sinu berem same odlične knjige, rada pomislim!
Tvoj blog je tudi vizualno zelo prijeten, saj ga poživljajo ilustracije in fotografije. Kdo so tvoji pomočniki pri urejanju grafične podobe spletne strani?
Leta 2017, ko sem od Bralnice presedlala na Gospodično knjigo, je novo spletno stran grafično oblikovala Katarina Oman, ilustracije pa je ustvarila Marysia Szmatula Černe. Od takrat stran ni doživela večjih oblikovnih premikov. Če znam, kaj malega prilagodim v WordPressu sama ali za to prosim partnerja. Na tehnične zanke me je že večkrat opozorila tudi sodelavka, informatičarka, in me prijazno usmerila.
Kako pa sprejemajo dijaki tvoje življenje na spletu? Ali ti sledijo, berejo tvoje zapise, ti uspe jih nagovoriti tudi na ta način?
Po mojih informacijah moji dijaki Gospodično knjigo najpogosteje spremljajo na Instagramu. Največ njihovih odzivov sem prejela lansko jesen, ko sem Instagram za nekaj mesecev nehala uporabljati. V razredu smo se zelo fino pogovarjali o tem, kaj nas na tem omrežju prepriča in kaj nas moti. Včasih jim v razred prinesem kakšno knjigo, ki jo preberem, in jih usmerim na svoj blog, če želijo o njej izvedeti še kaj več. Da ga nekateri uporabijo kot vir informacij, izvem tudi v njihovih govornih nastopih. Sicer pa mislim, da dijaki vseeno niso množična publika mojega pisanja. Statistika kaže več zanimanja med ženskami med 25. in 35. letom.
Tvoji stalni sledilci te že malo poznamo in vemo, da si kdaj vzameš oddih od družbenih omrežij. Katere se ti zdijo slabe točke virtualnega sveta, v katerem živimo zdaj skorajda vsi? Kaj se ti zdi, da lahko dajo družabna omrežja človeku dobrega?
Slabosti virtualnega sveta, govorim lahko le o Facebooku in Instagramu, ki ju uporabljam, so različne: poplava nepomembnih informacij, ki znižujejo našo storilnost in šibijo pozornost, krepitev potrošniškega načina življenja in hedonističnih vrednot, hitrega užitka in hiperaktivne sreče na osebnem, partnerskem, poslovnem in družabnem področju, pretirano razkazovanje svoje zasebnosti v smislu lastnega telesa, družinskih članov, doma in drugega, ustvarjanje idealov na vseh prej omenjenih področjih…
Človeku lahko po drugi strani vitualni svet daje še več priložnosti, da ta svet vsakodnevno pretresa z več kritičnega mišljenja, se od škodljivih vsebin zavestno umika in se izpostavlja kakovostnejšim, pomembnejšim. Sprašujem pa se, ali je mlad, manj samozavesten in bolj labilen človek tega sploh zmožen? V mnogih osebnih okoliščinah tega ne zmoremo niti odrasli. Obenem pa virtualni svet daje obilo prej neobstoječih možnosti za osebni izraz, za razvoj svojih poslovnih in prostočasnih idej, na spletu lahko spoznaš veliko somišljenikov in podobno. Teh dobrih plati družbenih omrežij ne zanikam, a pomembneje se mi zdi opozarjati na slabosti.
V življenju nisi samo strastna bralka, pa tudi ne samo profesorica, pač pa tudi mama malega dečka z avtizmom. Kako se razlikuje vsakodnevno življenje tvoje družine od življenja ostalih družin?
Predstavljam si, da se vsak dan veliko več ukvarjamo s tem, kako sploh mirno, s čim manj otrokovimi čustvenimi in vedenjskimi izbruhi preživeti dan. Zato smo precej bolj zavezani rutini in jasni strukturi dneva. Otroku je treba pogosteje pojasnjevati svet in odnose, v katerih živimo, s partnerjem ga bolj načrtno učiva socialnih veščin in tako je tudi v vrtcu, kjer obiskuje prilagojen oddelek za otroke z avtizmom. Večje izzive predstavljajo tudi obiski, potovanja, večja praznovanja itd. Ob vsem tem pa se trudimo imeti dovolj časa in prostora za spontanost, prosto igro in počitek.
Naš vsakdan se morda razlikuje tudi po tem, da se še bolj veselimo malih in za marsikoga samoumevnih zmag v socialnem življenju, ko sin napreduje, postaja bolj samostojen in samozavesten pri igri z vrstniki, skrbi zase in širšem vključevanju v družbo. Prav tako preživimo nadpovprečno veliko časa skupaj v popoldanskem času po službi in vrtcu. Tako si s partnerjem čim bolj olajšava čas s sinom, kar je po eni strani naporno, ker ostane manj priložnosti za naju kot par in posameznika, po drugi pa zelo dragoceno in vsem trem v veselje.
Z bloga in družbenih omrežij je razvidno, da s sinom rada bereta skupaj. Na spletni strani si objavila tudi priporočilne sezname za otroke različnih starosti (za zdaj do 6. leta). Kateri nasvet bi dala staršem, ki bi radi več brali s svojimi otroki oz. bi radi, da otroci preberejo kakšno knjigo več?
Samo čas za branje z otrokom si vzemite. Naj vam bo ta čas pomemben. Pa naj pri tem ne gre za to, da bo vaš predšolar že zgodaj strokovnjak za srednji vek ali samostojni bralec pred vstopom v šolo. Družinsko branje naj bo sproščeno, zabavno, mirno in v veselje odraslemu in mlademu sobralcu.
Sinu bi gotovo brala veliko manj, če branje z njim v prvi vrsti ne bi toliko prijetnega predstavljalo meni. Čisto enostransko gledano, morda pa komu od staršev v še večjo spodbudo za branje z otrokom: kaj je lažjega, ko, recimo, zvečer spočiješ svoj hrbet na mehkem ob utrujenem otroku, odpreta knjigo, ti bereš in se ob tem, če imaš kaj igrivosti za to, in večina odraslih jo še ima, samo se je ne zaveda dovolj, poigravaš z glasnim branjem, se spreminjaš v besnega medveda in prestrašeno miško, otrok pa te občuduje, se smeji, se privija k tebi, hoče še eno zgodbico? Včasih se komaj zvečer in s knjigo tako povežeta, kot vama čez dan sploh ni uspelo. Seveda je pogosto težko brati ravno zato, ker smo starši preutrujeni, zvečer zelo nervozni in gledamo le proti cilju – naj se že družinsko življenje umiri, otrok naj čim prej zaspi, da bomo imeli še kakšno uro zase – toda s knjigo se bo to zate in za otroka zgodilo drugače, kot če iz kuhinje razburjeno priganjaš, naj ta mali že ugasne luč.
Na blogu in na družabnih omrežjih se pogosto izpostavljaš s svojim mnenjem, ki včasih ni najbolj popularno. Kako si kot mama in profesorica doživljala delo od doma med karanteno? Kako si doživljala to nenavadno obdobje nasploh?
Karantena mi kot introvertirani osebi, ki je pred 13. marcem že tako razmišljala o bolniškem staležu, ni pomenila nič hudega, prej blagor, da sem se lahko najprej vsaj malo fizično odpočila zaradi težav s hrbtenico. Stikov z drugimi več mesecev sploh nisem pogrešala, res pa je, da sem si dom delila s še dvema osebama in popolne osame vseeno nisem izkusila. Delo od doma pa mi je predstavljalo veliko težav. Prvič zato, ker v manjšem stanovanju nimam svojega prostora za poučevanje na daljavo, še več je bilo dela pred računalnikom, od doma je delal tudi partner in s predšolskim otrokom, namenoma tu poudarjam tudi avtizem, je bilo zelo težko vsakodnevno pozornost nameniti delu, družini in prostemu času. Vse se je nejasno prepletalo in stopnjevalo izčrpanost in naveličanost. Vesela sem, da je to obdobje minilo, po drugi strani pa z večjo negotovostjo pričakujem jesen.
Zadnja novost na tvojem blogu je podkast. Kako si se odločila za to obliko komunikacije? Kaj daje tebi, kako pa so reagirali tvoji sledilci? Kaj pričakuješ od podkasta?
Za podkast sem se navdušila ob poslušanju odličnih slovenskih in tujih podkastov. To so zelo izčiščene vsebine, ki jih lažje vključim v svoj vsakdan, najpogosteje jih preposlušam v avtu. Zdelo se mi je, da bi s svojim podkastom lahko komu od svojih sledilcev na podoben način omogočila še več dobrih vsebin kot na blogu. Prav tako sem med šolanjem na daljavo opazila, kako uživam v snemanju zvočnih posnetkov za dijake, nekateri od njih so jih zelo pohvalili. Po skoraj desetih letih bloganja in pisanja sem si zaželela novo obliko izražanja in to poletje je namenjeno podkastu Gospodična knjiga, vsako poletno sredo! Od podkasta trenutno pričakujem predvsem lasten napredek v jedrnatem in jasnem posredovanju idej, želim se še uriti v govoru in ustvariti prepričljivo in poslušljivo vsebino za razne profile poslušalcev. Odzivi sledilcev so spodbudni, nočem pa svoje motivacije za podkast graditi na tem. Po toliko letih ustvarjanja raznih vsebin že vem, da te najlažje nastajajo, dokler jaz vidim nekaj pomembnega v njih. Seveda je vsako pohvalo zelo lepo slišati, a ta svoje mesto v ustvarjalcu najde samo, če tudi on zmore pohvaliti sebe. To je pa najtežje.
Nazadnje pa te bom prosila še za kakšno priporočilo. Kateri spletni profili ali knjižni blogi se ti zdijo takšni, da bi jih priporočala našim bralcem?
Kako krasen predlog, hvala! To spontano in redno počnem na Instagramu, kjer v storyju najlažje priporočam čudovite profile. Med knjižnimi blogi želim izpostaviti Alenkino Literarno lekarno in Urškino Booknjigo, med Facebook skupinami Vojkino Z otroki beremo kakovostne knjige, med Instagram profili poglejte risbe @zoki.art, storyje zdravnice Ane @antiageanasan in IG profil @familylab.si. Do še več podobnih priporočil spletnih vsebin pa lahko pridete kar na moji strani na Facebooku in Instagramu. Vabljeni!
Hvala lepa za pogovor.

Dragi bralci, lepo vabljeni, da kliknete na www.gospodicnaknjiga.si ter sledite profilu Gospodična knjiga na Facebooku in Instagramu.

SR

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme