NPC-ji

Na stopnicah (164)

Včasih mladina v svojih zafrkavanjih in sodbah najde neverjetno točno prispodobo za duha svojega časa – pravzaprav ne včasih, ampak pogosto. Tako sem pomislil tudi, ko sem opazil, da drug o drugem s posmehom rečejo, da je NPC. V tem pisanju sem to poimenovanje že omenjal – NPC izhaja iz računalniških igric in pomeni non playing character – v nasprotju z MP (main player). NPC je neka oseba, ki jo srečaš v navideznem svetu in jo vodi računalnik po vnaprej napisanem scenariju; ima tistih par stavkov in početij in te ponavlja v nedogled (tako, da se tega že krepko naveličaš in ti gre morda tisti posameznik že presneto na živce, morda se mu celo ogneš, samo da ne bi spet slišal tistega stavka o puščici v kolenu ali da je lep dan za ribolov). V nasprotju s tem so “možički”, ki jih upravlja človek, pač “živi”, saj imamo ljudje s svojo svobodo precej bolj nepredvidljive odzive in dejanja. Seveda so tiste NPC figure, ki imajo v igrici večji pomen, precej bolje izdelane in zato se jih tudi kasneje naveličaš. Morda te kakšna s svojo zgodbo in pojavo tako nagovori, da se nanjo celo malce osebno navežeš. Ker je v njej nekaj poglobljeno človeškega. Zakaj torej mladi o drugih govorijo, da so NPC-ji? Namreč, govorijo o svojih soljudeh. Namigniti hočejo, da so – prav tako kot figure v igricah – plitva ponavljajoča se predstava. Sklop peščice ponavljajočih se početij in fraz. V primerjavi s tem sem jaz pač svobodno bitje, ki sprejemam odločitve pri polni zavesti in z ustvarjalnostjo. Sicer to pomeni tveganje za napake in bolečino – če le sledim nekemu scenariju, tega tveganja pač ni –, vendar je to neskončno več vredno kot biti zgolj lutka tujih idej in navad. Da kupuješ, kar ti pač narekujejo reklame; ponavljaš fraze, ki jih ponavljajo vsi; ravnaš vedno v skladu z zakoni in normami. Včasih bi človek želel narediti kakšno neumnost samo zato, da sebi in drugim dokaže, da ni NPC! Da ne spada v množico, ki iz dneva v dan samo odigrava igro drugih in za druge. Da sem edinstven.

Seveda sočloveka zmerjati z NPC-jem ni lepo – s tem ga na prefinjen način razčlovečim, morda na skrit način upravičim svoje podlo ravnanje do njega, se celo norčujem iz njega, ker se na mojo zlobnost ne odzove: figura v igrici se pač ne bi. Kompanjona lahko tam ustreliš v hrbet ali ga pahneš v prepad, pa bo še vedno zvesto hodil okrog za teboj in se zate nastavljal strelom. Mladi z govorjenjem, da je večina ljudi NPC-jev, tudi izražajo svojo kritiko do rutinskega življenja v svetu odraslih – svetu pustega ponavljanja vedno istega, kjer bi najraje nalašč naredil nekaj narobe, samo da ne bi tudi sam korakal v istem ubitem tempu. Svoje življenje želijo živeti pristno in enkratno, ne pa kot kopije, sence. Z druge medijske strani so okuženi z idejo, da morajo biti heroji; da morda zanje ne obstajajo iste omejitve kot za druge (dokazano je, da je to pripisati nedokončanemu razvoju možganov mladostnika).

Ampak zakaj bi bilo to pomembno za nas? Ker morda ni slabo, da občasno prav vsi obračunamo s svojim NPC-jevstvom – in s svojim presojanjem drugih kot NPC-jev. Da sem sam pozoren, da stvari v življenju ne počnem samo zaradi scenarija. Iz zdolgočasene navade. In prepoznavam scenarije, ki mi jih na vsakem koraku predpisuje svet. Da obenem sprejmem normalne rutine, ki jih prinaša življenje, in prepoznam varnost, ki jo to prinaša. Po drugo strani pa: da v soljudeh prepoznavam možnost, da se spremenijo, da se odzovejo enkratno in svobodno, da jih ne ponižujem na raven zgolj svojih orodij ali figur iz ozadja, na zgolj stereotipe. Da jim v svojem gledanju nanje dovolim, da presežejo meje podobe, ki sem si jih o njih ustvaril – da imam za to odprte oči. Da jim ne zanikam njihovega človeškega dostojanstva, ampak z njimi gradim poglobljen odnos. Da ne neham odkrivati zaklada soljudi – tudi v najbolj vsakdanjih interakcijah kot v trgovini ali med vožnjo. Da pač nisem NPC.