Novo šolsko leto z novimi izzivi
Z začetkom novega šolskega leta se kakor po običaju spopadamo z novimi izzivi, ki nam omogočajo stalno izboljševanje sistema, včasih pa smo sami šolniki vsem težko kos. Poleg demografskega padca, primanjkovanja profesorskega kadra in perečega visokega števila suplentov nove izzive predstavljata racionalizacija italijanskega šolskega sistema ter spopadanje šolskega sistema z novim nemirnim in nepredvidljivim svetom, v katerem prevladujeta jeza in sebičnost.
Racionalizacija naj bi pripomogla k uravnavanju in nižanju stroškov v šolstvu, gotovo pa ni treba “racionalizirati” sistema, ki mu država namenja le 3,9 % BDP-ja (odstotek najavlja Eurostat za leto 2023). Nova racionalizacija sistema bi namreč zadala hud udarec predvsem slovenskim šolam: izgubili bi ravnateljstva, ravnatelje in druga delovna mesta. Zaenkrat so slovenskim šolam le prizanesli, saj to predvideva zakon, in upajmo, da jim bodo tudi v prihodnosti.
V svojih letih poučevanja sem se z dijaki večkrat pogovarjal o sistemu, o šoli nasploh, a tudi o prihodnosti. Vedno me presenečata zmožnost kritičnega razmišljanja in sposobnost gledanja onkraj knjig in statističnih vzorcev. Marsikdo izmed njih namreč čuti, da je v šoli le opazovalec in se ne more znebiti tega občutka. Ko koga vprašam, zakaj tako ravna, dobim odgovor, da je pasivno sprejemanje udobnejše v sistemu, ki ti ne dovoljuje aktivnega delovanja. Po eni strani se jezim nad njim, ker je pasivno sprejemanje dogajanja najnevarnejša stvar za človeka, saj se tako samovoljno odreka svobodnemu izbiranju. Po drugi strani pa z njim sočustvujem, saj se včasih tudi sam čutim vpletenega v sistem, ki ti stvari ne daje, ko si jih zaslužiš, temveč ko in če pride tvoj čas. To prinaša nov problem, in sicer frustracijo prav tiste mlade populacije, za katero bi moral sistem skrbeti in ji nuditi neko oporo. Zakaj bi se oni učili, ko ne vidijo niti v profesorju ljubezni do svojega predmeta in ne zaznajo prav v šoli izjemnega pomena šolanja, zakaj bi bili oni prijazni in spoštljivi, ko v svetu kraljujeta napadalnost in megalomanija, zakaj bi bili oni sočutni in dobri, ko v svetu prevladujeta narcisizem in apatija. Dogaja se, da profesorji ostajamo edine figure, ki se še zoperstavljamo sistemu prav znotraj tega, ki v takem svetu ravnamo sočutno, prijazno in dobrohotno in predvsem profesionalno, ali bi tako vsaj morali, saj nam je mar za tisto mlajšo generacijo ljudi, ki se mora v šoli nekaj naučiti iz knjig, še predvsem pa se mora naučiti živeti in delovati v družbi humano. Profesorskega dela naj ne oblikujejo statistični vzorci in zakoni, a naj bo odvisno od potrebe generacij Z in alfa. Profesor v tem sistemu težko ravna obenem kot predavatelj, izvedenec, psiholog, vzgojitelj, starš in starejši brat ali sestra, a šolska populacija potrebuje ravno to. Dijaki včasih gledajo na nas profesorje kot na vzorne figure, večkrat pa predstavljamo zanje ravno tisto odraslo figuro, od katere se oni skušajo najbolj oddaljiti. V novem šolskem letu naj bo zato končno v središču dijak, ob njem pa profesor, ki mu je v življenju tudi oporni steber in smerokaz.
