Nova normalnost?
O evtanaziji, konoplji in še čem
Poleg Evrovizije je te dni v Sloveniji precej govora o referendumih. Slovenska vlada je namreč na dan, ko bodo v Sloveniji potekale volitve v Evropski parlament, razpisala še tri posvetovalne referendume. Državo zanima, kaj si državljani mislijo o evtanaziji, legalizaciji marihuane in uvedbi preferenčnega glasu na državnozborskih volitvah.
Opozicija vladi očita, da poskuša s tem dvigniti tradicionalno šibko udeležbo na evropskih volitvah, saj računajo na to, da bodo referendumi na volišča pripeljali liberalne in levo usmerjene volivce. Uvedba evtanazije ima po anketah javnega mnenja že dlje časa visoko podporo, legalizacijo konoplje v t. i. rekreativne namene (da se zadevaš za lastno zabavo) pa naj bi podpirali predvsem mladi.
Tako pri vprašanju uvedbe evtanazije kot pri vprašanju uvedbe konoplje je stroka proti. Pri uporabi konoplje goriški psihiater Bernard Spazzapan opozarja, da je kajenje trave velikokrat “uvod” v uporabo drugih drog in da bi se uporaba konoplje povečala, če bi bila legalizirana. To kažejo tudi podatki iz držav, kjer so to že naredili. In zakaj bi legalizirali nekaj, kar povzroča psihoze, vodi v zasvojenost in je krivec za večje število prometnih nesreč?
Če bi bila konoplja legalno dostopna, bi postajala vse bolj “normalna”, družbeno sprejemljiva. Da legalizacija s sabo prinaša normalizacijo, opozarjajo tudi predstavniki tistih držav, ki so že uvedle evtanazijo. Smrtonosne injekcije tam niso deležni več le neozdravljivo bolni, pač pa tudi kronično bolni, invalidi in psihično bolni. Namesto da bi se bolnim pomagalo z lajšanjem bolečin in spremljanjem, bi se jih raje znebili in prisilili zdravnike, da bi jim pomagali čim hitreje umreti.
Kljub argumentom, ki so na strani zdrave pameti, se zdi, da glas nasprotnikov evtanazije in legalizacije konoplje ne seže daleč, da prepričujejo le prepričane. Morda pa se ljudi lahko dotakne zgled Mance Košir, ki je bila priljubljena in spoštovana tudi med levo usmerjenimi volivci.
Ko je 2. maja umrla, je družbena omrežja pretresla fotografija Mance na smrtni postelji z njenima hčerkama, ki sta bili mirni in srečni. Manca Košir se je na smrt zavestno pripravljala, saj je nekaj časa spremljala umirajoče v ljubljanskem hospicu in tam dobila številne izkušnje. Vedela je, da smrt ni konec življenja. Javno je govorila o svoji veri, da je smrt le prehod in kako pomembno je, da se v življenju spravimo s svojimi bližnjimi in z Bogom. Izrekla se je tudi proti evtanaziji, za boljšo paliativno oskrbo ter več hospicev. In nato je v ljubezni umrla. Kakšno pričevanje!
Živimo v času, ko groteskno in sprevrženo postaja normalno. Ko nas svet (slovenska vlada) prepričuje, da je omamljanje s psihoaktivnimi substancami neškodljivo in da je bolnega človeka ceneje in bolj humano ubiti kot spremljati na poti umiranja. Zaključimo z Evrovizijo: kljub glasovom ljudstva so nam vsilili zmagovalca, ki zase pravi, da ni ne moški ne ženska. Nova normalnost?
