Nov veter v goriški Cerkvi
Gorica ima novega nadškofa. To je msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, rojen leta 1956 v Milanu. Že prva srečanja s krajevno stvarnostjo kažejo na to, da bo – 50 let po koncilu in ob začetku leta vere – v naših krajih zavel nov veter.
V Tržiču z delavci
Svoje pastoralno delovanje je msgr. Redaelli želel začeti med delavci. Zaveda se, v kakšnem času živimo. V soboto, 13. oktobra popoldne, se je množica delavcev in radovednežev, med katerimi je vladalo veliko pričakovanje, kot napovedano, zbrala na trgu Republike v Tržiču, a zaradi dežja je srečanje potekalo v bližnji pokriti tržnici. V imenu mestne uprave je gosta pozdravila županja Silvia Altran. Spregovorila je o težki ekonomski krizi, ki pesti tudi našo družbo, o družinah, ki so v vsakdanjem življenju v hudih preizkušnjah. Gre za krizo, ki je v prvi vrsti kriza vrednot, saj ljudje izgubljajo zaupanje v prihodnost; izguba delovnega mesta in brezposelnost, zraven pa tudi kali nestrpnosti postavljajo pod vprašaj družbeno kohezijo. Krajevne uprave imajo nalogo pomagati ljudem; da bi pa ti gledali na prihodnost z večjim upanjem, pričakujejo še naprej podporo Cerkve, ki je delavcem doslej vedno stala ob strani. Na srečanju, ki ga je požlahtnil mladinski pevski zbor Audite nova pod taktirko Gianne Visintin, je upokojenec Armando Benes v imenu več generacij tržiških delavcev povedal, da je svet dela in proizvodni sistem tudi v Tržiču doživel korenite spremembe. Integracija številnih skupin priseljencev je v zadnjih letih rešila nekatere probleme, je dejal, hkrati pa je povzročil nove. Še vedno prihaja do smrti na delu, še bodo ljudje umirali zaradi azbestoze. Cerkev je bila vedno zraven, p. Paolo je bil varilec v ladjedelnici, njegov naslednik p. Gildo zgledno nadaljuje njegovo poslanstvo. Z delavci je manifestiral že nadškof Cocolin, tudi msgr. De Antoni jim je izkazal svojo bližino, je dejal Benes. V imenu priseljencev je s svojo ganljivo zgodbo prišel do besede mladi Benjamin. V rodni afriški državi Burkina Faso je bil sirota. Petnajstleten in brez dokumentov je šel v svet s trebuhom za kruhom. Naposled je prišel v Lampeduso, nato v zbirni center v Gradišče; v Tržiču se je naučil brati in pisati ter se usposobil za mehanika. Sedaj upa, da se bo lahko vrnil domov, kjer bi rad pomagal bolnim rojakom. Inž. Claudio Simion je na koncu spregovoril o ekonomskih in družbenih spremembah, v katerih bomo vzdržali, le če bomo spet našli skladje med institucijami in ljudmi, pa tudi več odgovornosti in etike pri teh, ki odločajo o usodi ljudi.
Msgr. Redaelli, ki ga je spremljal dosedanji nadškof msgr. Dino De Antoni, je dejal, da je ta kriza nekoliko drugačna od drugih, “količki se premikajo vedno bolj naprej, nihče ne ve, če in kdaj ji bomo videli konec”. Sam je dejal, da ni “ne strokovnjak ne tehnik, sem pa tu z vami”. Cerkev niso samo škofje, duhovniki in redovniki, temveč vsi krščenci, zato je Cerkev že na tak način prisotna tudi med delavci. “Skupaj bomo ostali zraven tistih, ki živijo sredi težav”. Poudaril je tri načela, ki so v tem trenutku posebno pomembna: odgovornost, solidarnost in upanje. Nadvse pomembno je, da mladi ne izgubijo zaupanja v prihodnost, da jim je dana možnost priti do zaposlitve. “Delo je temeljna stvarnost vsakdanjega življenja ljudi”, zato Cerkev ne more ostati križem rok, saj se prav v poklicu vsakdo uresničuje kot posameznik in v službi skupnosti. “Vsako delo ima svoje dostojanstvo”, je pribil. Njegov oče je na glavni železniški postaji v Milanu delal kot nosač, in vendar se nikoli ni čutil ponižanega ali manj pomembnega niti od uglednih osebnosti, ki jim je nosil kovčke, je dejal nadškof.
Če je v krizi ekonomija, se bo našla rešitev; huje bo, če bo kriza strla človekovo dostojanstvo, a do tega ne bo prišlo, je s polno mero upanja dodal. Po molitvi za invalide, mrtve na delu in njihove svojce in prvem blagoslovu goriškim vernikom se je msgr. Redaelli za krajši čas ustavil med ljudmi in se z njimi prijazno rokoval.
V Červinjanu z mladimi
Posebno prijetno srečanje, ki je na tridnevju privabilo še največ ljudi, je bilo v soboto zvečer v stolnici v Červinjanu, kjer se je msgr. Redaelli srečal z mladimi iz vse nadškofije. Ti so namreč s svojo prisotnostjo, živahnostjo in vitalnostjo do zadnjega kotička napolnili res veliko cerkev; po uradnih virih naj bi jih bilo vsaj 600. Predstavili so se kot mladi iz vrst skavtov, Unitalsija, Katoliške akcije in drugih gibanj; z mladinskimi pesmimi so kmalu “segreli” vzdušje v prostranem svetišču. Msgr. De Antoni je povedal, da predaja štafetno palico svojemu nasledniku, ki je z velikim zanimanjem opazoval mlade obraze in poslušal molitve v italijanščini, slovenščini in furlanščini. Pozorno je tudi poslušal njihova vprašanja in krajša razmišljanja o ljubezni, samoti in drugih temah. V svojem nagovoru je povedal, da je duhovno življenje kot jezero; če vanj ne priteka sveža voda, se počasi spremeni v močvirje. Zato jih je spodbudil, naj redno berejo božjo besedo in tako bolje spoznajo Jezusa; to jim lahko spremeni življenje. Navdalo jih bo tudi z upanjem, da je Gospod vsak trenutek z nami. Mladim je povedal, da v sebi nosijo veliko bogastvo, da so sposobni velikodušne zavzetosti, da jim je Gospod dal veliko energij, ki naj pridejo na dan. Pozval jih je, naj mu po elektronski pošti pišejo o lepih in konkretnih stvareh v svojem življenju. V času sms-jev in tehnoloških vragolij pa naj ne pozabljajo na oseben odnos. Predstavniki mladih so mu za njegovo službo na goriškem “gradbišču” podarili zidarsko žlico, libelo in čelado, msgr. De Antoniju pa hiško iz lego kock, ki predstavlja njihovo željo, da bi uresničevali kaj pisanega in lepega.
Nedelja, 14. oktobra
V nedeljo zjutraj je msgr. Redaelli obiskal zavod Rosa Mistica v Krminu, kjer živi skoraj 150 starejših redovnic. Nato se je v bližnji Medei srečal z gosti inštituta Villa Santa Maria della Pace, kjer skrbijo za mlade s posebnimi potrebami.
V Ogleju
Oglejska bazilika se je v nedeljo popoldne kopala v nenapovedanem soncu, ki je praznik naredilo še lepši. Veliko ljudi, predstavnikov krajevnih oblasti, vernikov, med njimi so bili tudi najmlajši, ki bodo letos prejeli zakrament svetega obhajila, je novega goriškega nadškofa pričakalo pred baziliko, da bi prisluhnili dobrodošlici oglejskega župana Alviana Scarela. Ta je v svojem nagovoru podčrtal najprej tesne vezi, ki so v zgodovini povezale Oglej z Milanom, dve krajevni Cerkvi, kot je tudi novega goriškega nadškofa zaprosil, naj bo svetilnik v današnji družbi, ki je zašla na moralne stranpoti, predvsem pa potrebuje ljudi, ki še vedo, kaj je dobro in kaj zlo. “Spoštovani gospod nadškof, oba sva rojena leta 1956 in torej pripadava generaciji, ki je znala sanjati in je znala vzeti odgovornost v svoje roke. Nismo se bali novih izzivov, sva torej fanta, kot pravi naša znana popevka, a prav zato vas prosim, da nam pokažete pravo pot v teh časih, ko se zdi, da iz moralne, etične ter gospodarske krize ni rešitve! Kriza namreč zadeva vse nas, ne samo gospodarstva, saj je načela tako politiko kot tudi javno upravo, vse nas. Zato vas pozivam, da nam pokažete pravo smer in prepričan sem, da bomo lahko skupno naredili veliko dobrega”! je bil jasen oglejski župan Scarel.
Sledilo je besedno bogoslužje v baziliki, kjer je prisotnega goriškega nadškofa Redaellija najprej v imenu vernikov pozdravil oglejski župnik Michele Centomo. Poudaril je zgodovinski in verski pomen Ogleja ter izrazil pričakovanja, zaupanje do novega škofa, za katerega je dejal, da je sam prepričan, da bo nadaljeval po pravi poti evangelija. Ob novem goriškem nadškofu je bil nekdanji goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki je bil vidno ganjen ob dogajanju v baziliki, kjer so bili tudi predstavniki srbske, romunske ter grške pravoslavne Cerkve. Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli se je v baziliki poklonil relikvijam oglejskih svetnikov, nakar je imel pridigo, v kateri se je dotaknil odnosa posameznega kristjana do Jezusa Kristusa, ki ga lažje sprejemamo kot vzornika, a veliko težje kot “tistega, ki se nam tako zelo posveča, da se celo skloni in nam umiva noge”.
Nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli je nadaljeval z mislijo, da kristjani zmotno mislimo, da mi lahko nekaj naredimo za Kristusa, medtem ko je v tem, da se Kristus sklanja k nam in nam služi, pravzaprav razodetje, kdo Kristus, Božji sin, pravzaprav je, to je torej razodetje Boga, ki se nam odkriva kot “ljubezen, ki nam služi”.
Večkrat so v oglejski baziliki novega nadškofa pozdravili z dolgim aplavzom, stiskanje številnih rok ob koncu bogoslužja ter nevsiljiv nasmeh novega goriškega pastirja pa je dober obet za prihodnost.
V Gorici
Nekaj pred 17. uro je msgr. Redaelli v sprevodu končno prišel iz Ogleja do goriške stolnice, kjer je bila uradna in slovesna umestitev. Mesto ga je pričakalo tudi z vojaškimi častmi, prvi občan Ettore Romoli ga je na stopnišču pozdravil kot novega duhovnega voditelja mesta. V Gorici so se srečale italijanska, slovenska in nemška kultura, je dejal. Stopile so se v nekaj edinstvenega, na videz morda kompleksnega in težko razumljivega. Razvila se je bohotna in čudovita goriška skupnost, ki pokaže vso svojo lepoto, ko se mestu približamo z razumevanjem, spoštovanjem in ljubeznijo. “Goričani zaupajo v vašo vero, človeškost in pogum”. Nadškof mu je odvrnil, da se od tega dne dalje počuti Goričana. Rad sprejema nove izzive, pa čeprav zahtevajo napore, saj lahko pomenijo dragoceno priložnost. Pripravljen je imeti rad to mesto ter na upanju graditi prihodnost še zlasti za mlade.
Zelo svečano je procesija škofov – med njimi so bili milanski pomožni škof Delpini, ljubljanski nadškof Stres, koprski škof Bizjak in upokojeni škof Pirih, beograjski nadškof Hočevar, tržaški škof Crepaldi, videmski nadškof Mazzocato, pordenonski škof Pellegrini, kancler celovške škofije Krištof in drugi – stopila v stolno cerkev, kjer so bili poleg vernikov (z vabili) prisotni tudi številni zastopniki deželne, pokrajinske in občinskih uprav (sovodenjsko občino je predstavljala županja Alenka Florenin, števerjansko pa namestnik županje Marjan Drufovka). Msgr. Adelchi Cabass je novemu nadškofu izrekel dobrodošlico, msgr. Oskar Simčič pa je v latinščini prebral papeževo bulo oz. pismo, s katerim je Benedikt XVI. 28. junija imenoval msgr. Redaellija za goriškega nadškofa in metropolita. Preden je apostolski administrator msgr. De Antoni predal škofovsko palico svojemu nasledniku, je citiral besede, s katerimi je kard. Martini pred desetimi leti zaupal milansko škofijo kard. Tettamanziju: “Boš videl, kako je težka”! In vendar, mu je zagotovil, ga bo ta palica podpirala, kot je doslej podpirala vse goriške škofe v zadnjih 250 letih. Pred msgr. Redaellijem je v naših krajih oz. v Ogleju že bil njegov milanski rojak sv. Ambrož, je še povedal msgr. De Antoni. Cerkev ob meji si prizadeva za slogo in mir, je še dejal; različna Marijina svetišča od prvih stoletij krščanstva dalje pa delajo iz tega območja Mariji posebno naklonjeno zemljo. V nadaljevanju bogoslužja je msgr. Redaelli v svoji prvi homiliji spregovoril o Jezusovem pogledu, ki ne obsoja, temveč je nežen in neskončno ljubeč, kot sladki pogled matere, ponosni pogled očeta, prodorni pogled zaljubljenca. Napačno bi bilo ločiti Jezusove besede od njegovih oči. Zato “molimo, da bi nam bila dana milost, da bi se nikdar ne oddaljili od njegovega pogleda; tako bomo znali gledati z ljubeznijo ne le Njega, temveč tudi naše brate”. V slovenščini je nadškof prebral to misel: “Naj gre moj iskreni pozdrav tudi vernikom slovenske kulture in slovenskega jezika. Posebnosti so v Cerkvi zaklad za vse, z Božjo pomočjo in sodelovanjem ljudi pa tudi za vso družbo. Gospod naj nam pomaga, da bomo vsi skupaj naredili Nevesto prijetno za ženina”.
Proti večeru se je nadškof na sedežu ordinariata srečal s predstavniki krajevnih oblasti.
Ponedeljek, 15. oktobra
Po prvi noči, ki jo je prespal v Gorici, je msgr. Redaelli zjutraj obiskal goriške mašnike v duhovniškem domu v Semeniški ulici. V kapeli je maševal, nato pa se srečal z njimi; še posebno pozornost je posvetil bolnim in nepokretnim.
V menzi pri kapucinih
Nekaj pred poldne je nadškof peš prišel do kapucinov, kjer so ga pričakali redovniki in vodja goriške Karitas g. Paolo Zuttion. Pri vratih menze je s stiskom roke in blagim nasmehom pozdravil prav vsakega izmed okrog 40 gostov, mlajših in starejših, krajanov in tujcev. Po molitvi in blagoslovu je povedal, da je v tej menzi prvič, a da se bo še vrnil. Nato je potrpežljivo – za drugimi – stopil v vrsto. S pladnjem v roki se je izognil častnemu mestu pri mizi ter sedel na prvi prazni stol. Brat med brati.
V Zavodu Svete Družine
Popoldne je msgr. Redaelli obiskal tudi Zavod Sv. Družine v ul. Don Bosco. Poleg dekana g. Karla Bolčine in g. Marijana Markežiča so ga pričakale slovenske šolske sestre s prednico s. Lucijo na čelu. Na pragu je nadškof blagoslovil prisotne in stavbo, v kapeli pa so skupno zapeli in zmolili. V dvorani so ga nato pričakali številni otroci in mladi, ki obiskujejo pošolski pouk pri sestrah in v bližnjem Mladinskem domu; z njimi so bili tudi vzgojitelji, sodelavci in nekateri starši. S. Alojzija je nadškofu spregovorila o zgodovini in karizmi šolskih sester, ki so v Gorici – v frančiškanskem duhu bratstva in v službi ljudem – prisotne več kot sto let. V slovenščini je nadškof povedal, da je zelo vesel, ker je srečal skupnost slovenskega jezika. Sestram in sodelavcem se je zahvalil “za lepe stvari, ki jih delate tukaj. Kljub temu da sem obljubil, še nisem veliko napredoval v znanju slovenskega jezika, a z vašo pomočjo in z vašim potrpljenjem mi bo uspelo”. Bolj sproščeno se je v italijanščini pogovoril z otroki, nato pa obiskal še 18 starejših oskrbovank Zavoda, s katerimi se je zadržal ob čaju in piškotih prijaznih sester. Te so mu zagotovile, da bodo še naprej redno molile tudi zanj.
JUP in DD
Več fotografij na: www. facebook. com/noviglas
Preberi tudi
Kristjani in družba
