Nežnost krepi življenje
Nežnost je podlaga življenju. Potem ko jo je razumarska in nasilna kultura zavrnila in utišala, se zopet vrača v razmišljanje in prakso. Izkušnja Božjega razodevanja in življenje Jezusa Kristusa govorita o nežnosti Boga, pa tudi kličeta Cerkev in kristjane k življenju nežnosti na vseh področjih. Posebej se nežnost pokaže v trpljenju in stiski.
Kljub vsej poti kulture, ki jo je naredilo človeštvo, je v svetu veliko grobosti in nasilja, pa tudi hrepenenja po tem, da bi našli več naklonjenosti, pozornosti in sprejetosti. V pametnem in zmaterializiranem svetu je sicer veliko komunikacij, vendar pa še več praznine. Potrošniški ljudje jo polnijo na različne načine, z užitki, utapljanjem, hitenjem, hrupom, delom. Tudi spolnost je postala del tega odtujevanja, gola strast, fantaziranje in iskanje burnih trenutnih zadovoljitev. Kjer je zakrita celovita podoba človeka in Boga, nastopijo laži, nadomestki, pa tudi želja po pristnosti in polnem uresničenju. Zato tudi v današnjih ljudeh raste želja po sprejetosti in nežnosti, da bi bili bolj ljudje, prav tako se tudi plaho odpira klic po Bogu in njegovi ljubezni.
Izkušnja nežnosti v Svetem pismu
Sveto pismo odkriva Boga stvarnika, pravičnega, modrega in strogega, pa tudi osvoboditelja, pomočnika in ljubečega. Jasno pove, da vse bivanje izhaja iz Božjega izvira, da je stvarstvo dobro in nosi v sebi pečat ljubezni. Tako je nežnost življenje, tisto, kar omogoča razvoj človeške osebnosti v vseh njenih razsežnostih. V nežnosti se krepijo njegovi odnosi z drugimi in z Bogom. Ustvarjeni smo kot moški in ženske, to je po podobi nežnosti, da bi bil ta odnos globoko občutljiv, prav tako tudi odnos do Boga. Potem je prišla katastrofa greha in nezupanja ter upora, v kateri je bila zopet najbolj napadena prav nežnost in s tem tudi življenje. Bog je v svoji svobodi dopustil ta greh, vendar ni odstopil od svoje ljubezni, ko se je strogo in nežno bližal človeštvu in ga vabil v zavezni odnos. Izaija je lepo zapisal:
“Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi one pozabile,
jaz te ne pozabim”. Iz 49, 15
V Novi zavezi se je Bog v Jezusu Kristusu z vso nežnostjo približal v življenje ljudi. Že pri prihodu na svet je bil tudi sam deležen te ljubezni. Zlasti vzhodni teologi poudarjajo, da sta pri prihodu na svet pričakala mati Marija in prijatelj, Janez Krstnik. Jezus je deloval v moči nežnosti, še posebno, ko se je sklanjal k ubogim in h grešnikom, zlasti pa, ko je vzel nase ves greh in hudobijo človeštva, da bi jo s svojim trpljenjem, ljubeznijo in odpuščanjem spremenil v dar življenja in odpuščanja. Kot spomin na svojo nežnost je učencem dal zapoved ljubezni in postavil zakramente, da bi se skozi čase uresničevala v življenju ljudi.
Nežnost kot pomoč v bolečini
Nežen je tisti, ki zna pomagati drugemu, še posebno, ko je v težavi in stiski ter potrebuje bližino in toplino. Trpljenje ogroža in uničuje človeka, obenem pa ga tudi očiščuje in odpira. Zato se usmeri na bistveno in sprejme dar ter bližino ljudi, ki mu želijo, da bi spet polno zaživel, pa tudi sam čuti ljudi na nov način, je bolj naklonjen in pristen. Koliko nežnosti pokaže mati do bolnega otroka, doživijo jo starejši ljudje, ko so deležni skrbi in pozornosti. Nežnost je tudi pomoč v drugih stiskah, da znamo začutiti težave ljudi in jih obdati v ljubezen ter naklonjenost. Zato nežnost povsod varuje življenje.
Človek, ki je odprt za drugega, je v svoji globini nežen. To je predvsem duhovni odnos, pa tudi telesni, ker zavaruje in obda celega človeka v svojo ljubezen in naklonjenost. Z nežnostjo povemo človeku, da ga imamo radi in mu želimo, da bi živel v vsej polnosti. Nežnost tako drži življenje. Mrtve stvari pa niso nežne, jih ne moremo obdati z navdihom življenja. Iz intimne nežnosti med možem in ženo se poraja tudi novo življenje, človek je sprejet od svojega začetka, v tem duhu se more tudi celovito razvijati.
Sprejeti ljudi in Boga
Nežnost tudi pomaga, da sprejmemo druge take, kot so, in jim omogočimo pristno življenje v pogledu, kot jih gleda Bog. Nežnost je povezana s spontanostjo in svobodo, da se morejo drugi odzivati v vsej pristnosti in jih ni strah prositi za pomoč ter ljubezen. V tako obdarjenem srcu se razvije naklonjenost do sveta, ljudi in do Boga. Če bi imeli več nežnosti, bi bilo več pozitivnega odnosa do ljudi, časa, družbe, tudi do nasprotnikov. Znali bi videti v njih, kar je dobro, in ohraniti njihovo skrivnost ter dostojanstvo. Filozof Marcel je zapisal, da ljubiti pomeni reči: dobro, da si. Lahko gremo še naprej, ljubiti in biti nežen pomeni reči drugemu, da za nas ne bo nikoli umrl.
Tudi odnos do Boga je prežet z nežnostjo. Z veliko obzirnostjo in potrpljenjem nagovarja našo vest in stopa v naše življenje, včasih tudi zelo jasno, drugič po ljudeh in dogodkih, celo po sanjah in drugih sporočilih. Del nežnosti so tudi njegove zapovedi in naročila, vsa Božja beseda, ki nas nagovarja na tako oseben in dostojanstven način. Poudarili smo nežnost zakramentov in še posebej evharistije, ko se nas želi Božja milost dotakniti na otipljiv in dostopen način za naše dojemanje. Tudi sama stvarnost Cerkve je postavljena in posvečena, da bi živela Jezusovo nežnost, da bi bili v njej ljudje sprejeti, ljubljeni in obdarovani za življenje v polnosti. Poseben izraz njene nežnosti je Marija, ki je Mati Cerkve in posrednica Božjega usmiljenja ter topline.
Vse človeško gre skozi nežnost
Kjer ni nežnosti in resnične vere, peša tudi življenje. To opažamo ob alarmu neživljenja in praznini, ki se vzpostavlja. Namesto nežnosti nastopita nasilje in cinizem. Veliko grobosti in hudobije se vsak dan zgrinja v naše domove po televiziji, filmih, šok poročilih, po glasbi, pornografiji in še marsičem. Zato je pomembno obnoviti vero v Boga in njegovo ljubezen. Potem bomo zopet odprti za darovanje v ljubezni in medsebojno pomoč. Poklicani smo k nežnosti, pa naj gre za odnos v družini, službi, skupnosti ali za pozornost do ubogih, mladih in starih. Tudi duhovniki so in morajo biti nežni v svoji službi in življenju.
Nežnost je treba gojiti
Kdor je dobil dar nežne ljubezni v svoji družini in skupnosti, jo more razvijati in podarjati naprej. Kje naj se naučimo nežnosti? Prav gotovo v družini in v skupnosti, zlasti v Cerkvi. Duhovni pisatelji poudarjajo, da je človek najbolj nežen, kadar moli. Tedaj se odpre in občuti Božjo nežnost, da jo more tudi sam zaživeti in deliti drugim. Božja ljubezen v zakramentih in molitvi zdravi strahove in rane, podobno deluje tudi Božja beseda. V sprejemanju Božje nežnosti dobivajo ljudje občutek medsebojne pripadnosti, pomoči in odgovornosti drug za drugega.
Najtežje rane pa nastanejo takrat, ko človek potrebuje in si želi ljubezni, da bi bil sprejet in zavarovan, pa tega ne dobi ali je celo zavržen. Mnogi ljudje tako kličejo na pomoč in jih bolj malo slišimo.
Tako smo zopet pri izvirih, pri Božji ljubezni in nežnosti in pri družinski ljubezni in nežnosti. Kolikor bomo okrepili svojo vero, toliko več bo ljubezni in nežnosti v skupnostih in v družinah, več bo zdravja in naklonjenosti, ki more ozdraviti rane ter prinesti upanje za nove korake podarjanja in nežnosti.
Primož Krečič
