Neprecenljivo stoletno poslanstvo
Sto let je preteklo od tistega 3. avgusta 1913, ko je bila po dolgih prizadevanjih ustanovljena v Gorici c. kr. državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom s sedežem v ulici Mameli v stavbi, v kateri sedaj domuje goriška državna knjižnica. To pomembno obletnico za razvoj slovenskega šolstva na Goriškem so slovesno zabeležili v veliki dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici z akademijo, ki sta jo pripravila Gimnazija Nova Gorica in Licej Primož Trubar iz Gorice kot naslednika te prve gimnazije. Ta je delovala pred prvo svetovno vojno v letih 1913-14, šolsko leto 1914-15 se je žal zaradi vojne napovedi končalo predčasno, 23. maja. Slovensko gimnazijsko šolanje se je po nasilni prekinitvi obnovilo šele po drugi svetovni vojni. Iz nekdanje gimnazije, ki so jo obiskovali dijaki z raznih koncev Goriške, sta vzklili dve vzporedni šolski ustanovi, ki sta tostran in onstran nekdanje meje nadaljevali izobraževalno poslanstvo in prišli do častitljivega mejnika, ki so ga proslavili v novogoriškem kulturnem hramu (lahko bi ga tudi pri nas) s prireditvijo, ki jo je pod naslovom Prvih sto let gimnazije na Goriškem zrežiral Marjan Bevk, profesor na dramsko–gledališki gimnaziji Nova Gorica. Po scenariju, ki sta si ga zamislila režiser Bevk in Rok Andres, je prireditev v vezani in nevezani besedi preletela stoletje, s tem da se je začela v čitalniškem duhu, ko je David Čadež, nekdanji dijak dramsko –gledališke gimnazije, z lepo oblikovanim, polnim glasom zapel Benjamina Ipavca Bodi zdrava domovina. Čitalniško ozračje sta tudi v kostumski preobleki nazorno nakazovala Andreja Benedetič in Rok Andres, nekdanja dijaka dramsko–gledališke gimnazije, sproščena povezovalca večera, ki ju je na nastop pripravil Bevk. Na akademiji so se ob nagovorih, med katerimi je slavnostni govor pripadel predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju, ki je maturiral prav na tej gimnaziji, zvrstili stihi in okruški iz literarnih del priljubljene goriške pesnice Ljubke Šorli (Sonet II in Sonet XV), Valterja Birse (Zaspal bom pod sončnikom časa), Radivoja Pahorja (Beseda, Sidro), Davida Bandlja (Duša v kamnu, Lost in Translation), Maje Vidmar (Lada, Bogovi, Ogenj), Aceta Mermolje (Želja, Jesenska). Recitatorje, dijake 3. in 4. razreda dramsko-gledališke gimnazije, je pripravila prof. Nataša Konc Lorenzutti. Na klavinovi je umetniško besedo spremljal Anej Černe. Splet pesmi so intermezze z ekspresivnim gibom izvajale Maja Kvrgić, Ajda Vidic in Brigita Gramc pod vodstvom prof. Igorja Sviderskega, na videu pa so se ob sklepnem plesnem trenutku zvrstila dela dijakov likovne gimnazije pod vodstvom profesorjev Bogdana Vrčona in Milovana Valiča. Sveži, uglajeni, kristalno čisti glasovi pevk Dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha Sv. Mihaela, v kateri pojejo tudi nekatere sedanje in nekdanje dijakinje gimnazije oz. liceja Primož Trubar iz Gorice, so očarljivo izzveneli v pesmih Čas Lojzeta Lebiča, Da bi jaz znala Cirilja Preglja, Pojdem na ravno polje Radovana Gobca na besedilo Toneta Pavčka in Ne čakaj na maj Lesjaka v priredbi Nade Žgur na besedilo Frana Milčinskega Ježka. Na samem začetku pa so v poklon naši matični domovini in predsedniku republike Borutu Pahorju vzneseno zapele slovensko himno, Prešernovo Zdravljico.
Prireditev se je, oziraje se na današnjo jezikovno stvarnost, ko vsepovsod prevladuje angleščina, končala z angleško pesmijo v izvedbi Glorie Stefanović pod vodstvom prof. Iva Špacapana (večer ne bi sicer nič manj učinkovito lahko sklenila slovenska popevka!).
Osrednji del prireditve so nedvomno bili nagovori. Najprej je pred mikrofon stopil Bojan Bratina , skoraj tri desetletja ravnatelj gimnazije Nova Gorica, ki je med drugim dejal: “Velikokrat s svojimi odločitvami segamo daleč v prihodnost, tudi ko se opredeljujemo do ohranjanja kakovostnega življenja vseh, ki prihajajo za nami. Ko opazujemo preteklost, se učimo o prihodnosti, priprava za prihodnost pa je naloga šole”. Poudaril je pomembno delo, ki ga je gimnazija opravila za utrjevanje narodne zavesti in bila gonilna sila slovenskega znanja in ustvarjalnosti. Zahvalil se je vsem, ki z delom ohranjajo veliko poslanstvo slovenske gimnazije, in zaželel, da bi ob zavesti skupnih korenin obe gimnaziji še kdaj sodelovali. Za njim je besedo povzela ravnatejica liceja P. Trubar iz Gorice, Mihaela Pirih. Spomnila je, kako razsežen in odprt je bil nekdanji šolski okoliš. “Slovenski klasični licej, ki je nastal po drugi svetovni vojni, je svoje delo zastavil za mejo. Na stičišču kultur in jezikov je vztrajno iskal načine, kako bi čim bolje udejanjil svoje dragoceno in občutljivo poslanstvo, to je skrb za visoko kvalitetno izobraževanje mladih iz slovenske manjšinske narodne skupnosti. Šola se je razvijala kot živ organizem, zakoreninjen globoko v domačem okolju, hkrati pa v živem stiku s širšim slovenskim prostorom. Skrb za ohranjanje in rast kvalitete slovenščine kot učnega jezika je bila pri tem vedno deležna še posebne pozornosti, kar je bilo tudi neobhodno potrebno zaradi stalnega srečevanja, soočanja in prepletanja slovenske in italijanske stvarnosti in kulture. Odgovorna in zahtevna naloga in izziv, da se globlje spoznavamo, razmišljamo o sebi in drugih ter iščemo vedno nove poti. Tradicionalne meje danes ni več, goriški slovenski licej s svojim pedagoškim delom na sotočju jezikovnih in kulturnih izzivov še vedno pomembno prispeva k temu, da mladi postopno širijo meje svojega jezika in s tem tudi meje svojega sveta. Hkrati ohranja svoje posebno poslanstvo v odnosu do skupnosti, ki želi še naprej razvijati svojo jezikovno, kulturno in socialno istovetnost. Zavedamo se svojih nalog, pomena in s tem povezane odgovornosti”. Tudi prof. Pirih se je zahvalila vsem, “ki so s svojo poklicno zavzetostjo vztrajali in še vztrajajo na ne vedno lahki poti in sooblikujejo ljudi, ki brez zamejenosti gradijo našo stvarnost na obronkih slovenskega sveta”. Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, podpredsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine, se je najprej zazrl v preteklost, “ko je bila Gorica ena in neposredno povezana, tako kot Trst, s svojim najširšim naravnim zaledjem. Brez meja”. Njegov vpogled na zgodovinske dogodke ni mogel mimo enega izmed takratnih narodnih voditeljev, dr. Antona Gregorčiča, in fašističnega nasilja s požigom Narodnega doma v Trstu, s prepovedjo slovenskega jezika vsepovsod; spomnil se je padlih na bazovski gmajni in mučeniške smrti prof. Lojzeta Bratuža, kulturnika in vzgojitelja, “v slovenstvo zaljubljene duše”. “Ustanovitev goriške gimnazije je bila znak našega vzpona in priznanje naše enakopravnosti v prostoru. (…). Ko so nas hoteli zatreti, so udarili najprej v našo kulturo in v naš izobraževalni sistem, odvzeli so nam uporabo maternega jezika in nam razlagali, da je manjvreden. Skratka, odvzeli so nam dostojanstvo (…) Sto let kasneje in skoraj sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne ugotavljamo, da sta obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti v t. i. zamejstvu, in po svoje tudi države, vezana na kvaliteto zorenja vedno novih narodovih rodov. Da se omejim na slovensko narodno skupnost v Italiji, ne morem ne ugotavljati, da smo večkrat premalo pozorni na pomen šole s slovenskim učnim jezikom, ki pa ostaja steber našega narodnega obstoja. (…) Tudi organizirana in gosto razpredena mreža slovenskih društev, organizacij in ustanov je odvisna od kulturnega humusa, ki v svoji osnovi nastaja in se zlasti še oblikuje v javnem izobraževalnem sistemu v slovenskem jeziku, od otroških jasi do višje srednje šole. Ohranimo v zavesti načelo, da slovenska šola ni le tečaj slovenskega jezika, temveč kovačnica osebnosti in tudi narodne identitete mladih, ki so ji danes tako kot pred sto leti zaupani. Če se bomo tega zavedali, potem nam ni treba se bati za našo prihodnost. Seme, ki so ga naši predniki – že takrat v pristnem evropskem duhu – tu posejali, bo še naprej rodilo vedno nove in sočne sadove”.
Slavnostni govornik, slovenski predsednik Borut Pahor , je naglasil, da je bila ustanovitev gimnazije v Gorici pred sto leti velik uspeh za slovenstvo ob naši zahodni etnični meji. “Danes obeležujemo ta dan, ki ni le zgolj praznik gimnazije na Goriškem, ampak vsega srednješolskega odličnega učnega programa, ki ga imamo na naših šolah. Zato si današnja svečanost zasluži nacionalno pozornost. Na tej prvi gimnaziji je bilo nekaj eminentnih profesorjev slovenščine, kot sta bila Maks Pleteršnik in Fran Levec, pa Anton Sovre. Ustanovitev slovenske gimnazije je bila skupaj s celotnim razvojem, ki je ustanovitev omogočil, velik uspeh slovenstva, njegovega političnega izraza na Goriškem in širše. Po prvi svetovni vojni se ta dejavnost ni mogla obnoviti, vse do konca druge svetovne vojne. Po povojni razmejitvi septembra 1947 je bila ustanovljena nova gimnazija v Šempetru pri Gorici kot naslednica l. 1913 ustanovljene prve državne gimnazije. S to novo novogoriško gimnazijo je šolstvo na Goriškem, v naši novi domovini, dobilo nov zamah in nove razsežnosti. Potem je gimnazija, zlasti na slovenski strani meje, šla skozi vsebinske in strukturne spremembe, ki so jih doživljale vse srednje slovenske šole, in izgleda, da te motnje, vsaj glede na gimnazijo na Goriškem spričo njenih uspehov, niso motile, kvečjemu so jo krepile. Danes je to uspešna gimnazija, ki ima nadpovprečne rezultate na maturi. (…) Slovenske gimnazije so vzgajale intelektualno elito, rodove, ki so z znanjem in narodno zavestjo delovali za razvoj družbe in kulture ter neke narodu naklonjene intelektualne elite. S tem so slovenske gimnazije mnoga desetletja predstavljale branik slovenstva, še posebej na občutljivi meji z italijanskim svetom. Danes ni več tako. Gimnazije so del množičnega šolskega sistema, ki pripravlja mlade za študij. (…) Danes prevzemajo izobraževalne institucije tudi vlogo krepitve internacionalne zavesti. Slovenci smo majhen narod, mi živimo ob velikih. Za nas je zlasti v tem stoletju, ko smo postali del velike evropske družine in naši politični predstavniki v Evropski uniji govorijo v uradnem slovenskem jeziku, vprašanje, kako nagovoriti mlade ljudi k sodobnemu patriotizmu, ki ne bo sovražen, ampak prijateljski do narodov, s katerimi živi, ki ne bo obramben, ampak bo odprte dlani. Kako nagovoriti k sodobnemu patriotizmu v pogojih odprte družbe, kjer sta zelo pomembni razumevanje in sodelovanje, kjer se zdi, da smo majhen in veliki narodi Evrope danes bistveno bolj soodvisni glede naše prihodnosti, kot smo bili kadarkoli prej v preteklosti. Če so nas prej ločevale vojne, nas danes združuje mir. V tem smislu je bil v stotih letih storjen ogromen napredek, ki pa predstavlja pred šolske oblasti in vse tiste, ki se danes ukvarjate z vlogo gimnazij kot posebnih institucij zrelosti in zorenja mladih intelektualnih generacij, neki poseben izziv”. Svoj govor je predsednik Pahor končal z željo po čim bolj uspešnem nadaljnjem delu obeh gimnazij v duhu povezovanja in sodelovanja.
Bolj čustveno z nekim otožno poetičnim nadihom so izzvenela razmišljanja, ki jih je pred publiko razpredel Saša Vuga , akademik in pisatelj, sam dijak goriške gimnazije v Gorici pred l. 1947 in nato novogoriške gimnazije po letu 1947. “Nekako ponosen in otožen sem hkrati, ko se spominjam l. 1947, ko je spet enkrat padla meja prek slovenske dežele in nas dijake odrezala od gimnazije v Gorici, ponosen pa, ker nismo odpovedali, kajti imeli smo cilj, vizijo in hoteli smo jo tudi iz trdne patriotske zavzetosti uresničiti. Seveda smo vedeli za genialni stih slovenskega pesnika ”kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti”. Spomnil se je prvih dni gimnazije v Šempetru, ki je bila v financarski kasarni in v katero so klopi pripeljali iz požgane osnovne šole na Banjški planoti. Dijaki so takrat čutili, da morajo svoji primorski domovini dati več, kot so od nje prejeli. Ti dijaki so vedeli, kako je fašizem hotel pobiti vse intelektualce, ker “narod brez pastirjev je kot trop neumnih ovac”. Opozoril je, da se je preganjanje Slovencev dogajalo veliko pred fašizmom, že l. 1866.
Z grenkobo je svoje misli usmeril v to, kar so fašisti počeli, ko so Slovencem odvzemali dostojanstvo, in kako so na Primorskem uničili tri bleščeče razumniške rodove. “Vsak, ki nas je hotel uničiti, je najprej uničeval besedo”. Med razpredanjem svojih misli je poudaril tudi to, da brez Prešerna in Cankarja kulturno ne bi preživeli, Primorci pa brez Gregorčiča nikakor ne. “Spomin nanje nam greje duha ob dneh, ko je v duši mraz”. Nekaj lepih misli je namenil tudi Francetu Bevku in Preglju, pa še drugim našim zaslužnim literatom in kulturnikom. Odločno je pribil “brez jezika smo kot brez matere in očeta, smo preprosto nič”!
Med publiko je bilo kar nekaj predstavnikov krajevnega šolstva, tudi gospa Elvira Šušmelj, direktorica direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje na ministrstvu za šolstvo RS, prof. Andreja Duhovnik, pedagoška svetovalka za slovenske šole v Italiji, naši nekdanji ravnateljici Majda Sfiligoj in Mirka Brajnik, novogoriški župan Matej Arčon, in druge osebnosti iz političnih in kulturnih krogov. Med prisotnimi našimi nekdanjimi in sedanjimi profesorji smo sicer pogrešali marsikoga. Pričakovali smo tudi, da bo med občinstvom več naših licejcev.
Iva Koršič
