Neprecenljive izkušnje v Ugandi

Spomini prostovoljke Jane Dagarin 

V novembru in decembru si bo na stenah ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola moč ogledati razstavo fotografij, ki jih je posnela gospa Jana Dagarin, upokojena učiteljica iz Škofje Loke. Lani je tri mesece preživela v Ugandi in kot prostovoljka učila v osnovni šoli. Letos jeseni se je zopet odpravila v Afriko, tokrat na sever Etiopije, v Tigraj, kjer kljub podpisu mirovnega sporazuma novembra lani še vedno ni miru. Sodeluje s salezijanci in po metodi montessori uči v njihovi osnovni šoli, pri tem pa ji pomagajo domači animatorji. Lahko samo občudujemo njen pogum in pripravljenost pomagati ter ji želimo vse dobro, varnost in srečno vrnitev. V spominih, ki so se ji prebujali ob pripravljanju razstave o neprecenljivih izkušnjah iz Ugande, je zapisala: 

JE RES ŽE ENO LETO NAOKOLI

V zgodnji jutranji uri se vzpenjam na bližnji hrib po samotni stezi. Nikogar ni, ki bi lahko zmotil moje misli. Ali pa …

Med hojo pridejo k meni otroci iz Afrike, iz daljne Ugande. Ko se zdani, se odpravijo v šolo, saj je takrat ravno prava ura. Oglasijo se njihove pesmi, s katerimi vstopijo v vsak nov šolski dan. Ne potrebujejo učiteljev, da bi jih vodili. Deklica Angel pričenja udarjati po bobnu, otroci iz vseh petih razredov Osnovne šole Assimwe se pridružijo z gibanjem in petjem. Eden potegne z glasom naprej, drugi so odmev, pojavi se petje v kanonu. Pojejo duhovne pesmi, vse objame skupnost. Po polurnem sodelovanju pridejo učitelji in učenci se porazdelijo po razredih.

Srečni so. Po dveh letih, ko ni bilo pouka, se veselijo, da so spet skupaj in se učijo. Seveda pa se veselijo tudi toplega obroka, ki ga dobijo ob enih popoldne. To je običajno proso in fižol, včasih pa se pridruži en sladek krompir za vsakega ali pa malo zelja. Vse je zelo dobro, najboljše v tistem hipu. Za nekatere otroke je to edini obrok, ki ga zaužijejo. Nekaj otrok prinese s seboj nekaj semen (prosa), pojavi se tu in tam celo izredno okusen avokado.

Obiskujem razrede in jim pripravljam dogodivščine. Poučujem v vseh petih razredih. V prvem razredu začenjamo s pesmimi in gibanjem, počasi napredujemo z uprizarjanjem. Barvice, ki jih prinesem, menjamo. Vsak dobi eno, potem pa jo lahko zamenja za drugo z menoj. Na koncu ure barvice poberem. Pogosto neznano kje pristanejo rdeča, rumena in oranžna barvica. Prinašam liste za gubanje. Ko zgibamo lonček, gre razrednik v vas po semena in nasujeva jih prvošolcem, ki so ob tem presrečni. V razredu je 49 otrok, ki so stari od 4 do 9 let. Res pestra druščina so.

Pa vstopim v drugi razred, ki ima učilnico poleg šolske kuhinje in je z njo povezan z veliko okensko odprtino. Včasih se iz nje privali dim, saj se obrok kuha na dračju v veliki posodi. Kuhar ima le dve veliki posodi za kuhanje. Učilnica nima tal, ima odprtine za okna in vrata. V zidu manjka košček opeke, to je idealen kraj za krede in gobico za brisanje table. Ko dobijo drugošolci nove svinčnike, glasno in poskočno zapojejo pesem, kako čudovite svinčnike so dobili, meni pa je bilo nerodno, saj je nekaj radirk iz njih odletelo že prvo uro. Svinčnike sem kupovala v mestu Kabale, do koder se pripelješ najprej s čolnom, nato z motorjem. Čez tri dni jim poklonim nove svinčnike, ki so kvalitetnejši.

In tretji razred! Odlično poskakujemo poštevanke, izredno se veselimo ur, ko šivamo šolske torbe. Na dan, ko jih dokončamo, veselo poskakujejo in pojejo, saj ima vsak svoje lastno darilo, torbico. Ko občudujem dva avta s kolesi iz zamaškov, mi drugi dan pokažejo že več takih avtomobilov. Kako močno deluje pozornost odraslega na ustvarjalnost otrok!

V četrtem razredu so le štiri krasna dekleta, ki se vedno zavzeto lotijo dela. Naredimo ure iz papirnatih škatel od barvic. S seboj sem prinesla razcepke, ki čudovito služijo za pritrditev kazalcev. Občudujemo geometrijo pri rastlinah v cvetovih in pri listih, ustvarjamo rastlinske mandale, rišemo živali in šivamo dekliške torbice.

In še peti razred. Na naši šoli so to najstarejši učenci. Nekateri imajo že 16 let. Še dve leti in končalo se bo njihovo osnovnošolsko izobraževanje, ki pa v Ugandi še ni obvezno. Iz Slovenije sem prinesla geometrijsko orodje za ustvarjanje na tablo, kupila sem nekaj geometrijskih orodij za učence, tako nam je omogočeno geometrijsko ustvarjanje. Tudi s petošolci s poskakovanjem in različnimi formacijami utrjujemo poštevanko. Opravimo več meritev. Šolske klopi so široke od 19 do 22 cm. Spoznavamo trgovanje in enote za maso. Včasih kdo od učencev manjka, ker pomaga pri pripravi dračja za kuho.

Vsem učencem skupaj poklonim nogometno žogo, ki popestri že prvi petek, ko se učenci odpravijo na visok hrib, kjer je igrišče državne šole. Tokrat žogo iz vrečk in listja zamenja prava nogometna žoga.

Ozrem se naokoli. Še sem sama. Spet se v mislih vračam na polotok Burimba.

Tu je Donazios, edini deček v prvem razredu, ki ima okoli vratu Marijino svetinjico. Njega mi učitelji izberejo, da bom njegova botrica. Kupim mu oblačila, šolsko torbo, pripomočke, zdaj bom zanj plačevala šolnino. Obiščem babico in se srečam z njegovim bratom, ki ne hodi v šolo, in sestro, ki obiskuje srednjo šolo. Pokaže mi mrežo, ki jo je spletel, da bo lovil rakce in ribice.

Že ves teden srečujem deklico Olivas, ki želi hoditi v šolo, a dedek in babica nimata denarja za zvezke in svinčnike. Pravi, da je iz naše šole, direktor pravi, da je iz druge. Skupaj greva do njene babice in Olivas prevaja babici, zakaj sem prišla. Babica me prične objemati in je srečna, ker želim, da Olivas nadaljuje s šolanjem. Končno direktor ugotovi, da je Olivas res že bila njegova učenka, samo ni vedel, zakaj je ni več v šoli. Dovoli, do nadaljuje s šolanjem. Kupim ji šolske potrebščine. Po štirinajstih dnevih pa mi direktor pravi, naj povem družini, da Olivas naslednje leto ne more v šolo, ker ne bo plačana šolnina. Sočasno ko pošljem prijateljici Jasni sporočilo, če bi postala Olivi botrica, mi Jasna pošlje sporočilo, da bi rada enemu otroku postala botrica. Naverjetno! Izredno se razveselim tega sporočila.

Tu je Marvin, fant, ki me vedno pričaka ob poti, če je v bližini. Prvi dan me je prosil za nogometno žogo, potem ne več, in en teden pred odhodom mu nogometno žogo poklonim. Njegovo veliko veselje se prelije vame. Potem povprašam po njegovi družini in odkrijem, da je žoga prišla v prave roke.

In tu je deklica, ki izgublja zavest, ko se spomni, da bi morala v šolo, in je ni mogoče prebuditi. Babica prosi ugandskega evangeličanskega duhovnika, da prideva k njej molit. Od jutra do poznega popoldneva še ni prišla k zavesti. Prebudi se šele naslednji dan. Z njo skupaj na njenem domu dokončava šolsko torbico iz blaga.

Približujejo se mi še otroci, ki prebivajo daleč stran od naše šole. Ko se vozim dobre pol ure s čolnom in nato še 2 km z motorjem, se ob cesti oglasijo otroci z vzklikanjem “Bravo, bravo, bravo …” Tako sem nagrajevala učence po uspešnem delu. Kako močno se širi glas o nekom iz vasi do vasi …

Otroci v sirotišnici na ves glas sporočajo, da imajo najboljšo hrano na svetu …

O neverjetno. Kaj sem že na cilju? Klepet ob cerkvi na hribu me prebudi v sedanjost. Lepo pozdravljeni vsi v daljni Ugandi.

Jana Dagarin