Neminljiva privlačnost Avsenikovih melodij
Pod krošnjami lip, ki krasijo tlakovano dvorišče Kulturnega centra Lojze Bratuž in s svojim bujnim zelenjem pričajo, da tu še vedno vztrajno veje slovenski duh, se je v zelo vročem poletnem večeru, v četrtek, 6. avgusta 2015, oglasila pesem Tam, kjer murke cveto, valček, v izvedbi Vokalnega terceta Kresnice in Jožice Svete ob harmoniki Aleksija Jercoga. Za skladbo, ki ohranja pristen žar, je glasbo zložil legendarni Slavko Avsenik, izdana pa je bila na plošči pri založbi Jugoton l. 1957 in jo je pela Danica Filiplič. Bliskovito se je spomin tistih poslušalcev, ki so že prestopili Abrahamov prag, vrnil v tista leta, ko so kot otroci ali najstniki komaj čakali, da bodo po radiu Slovenija poslušali Četrtkov večer, oddajo, v kateri so vselej zazvenele takoj razpoznavne melodije Ansambla bratov Avsenik, ki se je v različnih letih poimenoval oz. bil znan tudi kot Trio Avsenik (1953), Gorenjski kvartet (1953-55), Gorenjski kvintet (1955-57), Kvintet Avsenik (1957-68) in je deloval od l. 1953 do l. 1990. V svetovnem merilu je Ansambel bratov Avsenik, kateremu je posvečen muzej v Radovljici, verjetno najuspešnejša slovenska glasbena skupina, ki je domala obredla cel svet s svojevrstno, izvirno narodno-zabavno glasbo, ki se je utrnila v zamisli Slavka Avsenika, harmonikarja. Njemu zlahka ne bo vzel žezla iz rok kak nov ljubitelj tega glasbila in nadaljevalec njegovih izredno spevnih melodij, ki se nevede in tako nevsiljivo, a globoko vselijo v čuteče srce, ki ob njihovem poslušanju vzdrhti ob misli na lepote slovenske zemlje. Prav tega slovenskega duha je znal Slavko Avsenik prenesti v svojo enkratno glasbo, ki je že ponarodela in so jo kaj kmalu osvojili tudi na Avstrijskem in sploh na nemškem govornem območju, kjer so ansambel poznali pod imenom Oberkrainer Quintett. Ko pa se je pojavilo več drugih slovenskih narodno-zabavnih ansamblov, so mu pravili Original Oberkrainer. In prav Ansamblu bratov Avsenik, še posebno pa Slavku Avseniku, je bilo posvečeno zadnje izmed Srečanj pod lipami, ki se bodo po avgustovskem premoru vrnila med poslušalce s svojimi resnejšimi temami z zgodovinskega in družbenopolitičnega področja septembra, ko bo že nastopila jesen. Za konec organizatorji, Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič, radi postrežejo z bolj sprostitvenim večerom. Tako je bilo tudi letos, ko se jim je pri organizaciji kulturnega dogodka pridružil še Rai FJK, in sicer slovenski program. Na večeru, v katerem je bilo pod žarometi ustvarjalno delo Ansambla bratov Avsenik, so predvajali dokumentarni film Spomin. Naših 60 let ob Avsenikovih melodijah, ki ga je posnel slovenski televizijski program Rai FJK poleti l. 2013, scenarij si je zamislil in režijo podpisal Aleksi Jercog. Oblikovalci filma si gotovo niso predstavljali, da bo utemeljitelj slovenske narodno-zabavne glasbe, Slavko Avsenik, tako kmalu za vedno vzel slovo. Umrl je namreč 2. julija letos v 86. letu starosti, potem ko nam je zapustil krasno glasbeno dediščino, ki jo moramo ohranjati in še naprej negovati. V lanskem poletju so ga na domačiji v rodnih Begunjah obiskali nekateri učenci SCGV Emil Komel z ravnateljico Alessandro Schettino, ki so ob navdušenju nad Avsenikovimi melodijami še sami zasnovali narodno-zabavno skupino. Malih muzikantov je bil Slavko zelo vesel in jih je rade volje sprejel in pokramljal z njimi.
Odšel je velik glasbenik, velik snovalec melodij, prava glasbena legenda, pa tudi velik človek, z njim je Slovenija izgubila pravo ikono. Brata Avsenik sta svojo glasbo črpala iz ljudskega melosa in stremela k zabavni glasbi. To glasbo so Avseniki ponesli v svet, saj so se po l. 1953, datumu ustanovitve skupine, takoj začela gostovanja v tujini. Iz tistega časa je prva pogodba z založbo Telefunken. Avseniki so se kaj kmalu uveljavili v svetu, saj je njihova glasba najbolj poznan proizvod naše domovine, kot je rečeno v filmu.
Sooblikovalci večera pod vročim nebom v KCLB so bili publicist in glasbenik Aleksi Jercog, glasbeni urednik na Radiu Trst A, Vokalni tercet Kresnice – Boža Hvala, Mojca Milone in Matejka Černic -, ki izvaja Avsenikove melodije in bo 23. avgusta nastopil na Festivalu Avsenikovih melodij v Begunjah na Gorenjskem z dvema skladbama Vilka Avsenika, in še posebna gostja Jožica Svete, pevka, ki je 18 let prepevala v Ansamblu bratov Avsenik in delila njegove uspehe doma in na turnejah v tujini. Pri nas v zamejstvu je Slavko Avsenik zadnjič v živo nastopil na števerjanskem festivalu, 9. julija 2000. In prav pred tem nastopom mu je Jercog napravil prvi intervju, kateremu so sledili še drugi. S tem filmom je nadgradil svoje raziskovanje fenomena bratov Avsenik, saj sta l. 2005 in 2008 že izšli dve njegovi publikaciji o zgodovini Avsenikove glasbe, S pesmijo našo – 50 let ob Avsenikovi glasbi na Tržaškem in Goriškem in S polko v svet – Glasbene poti bratov Avsenik. Sedaj pripravlja knjigo o Avsenikovi diskografiji. Ob smrti Slavka Avsenika je prav Jercog napisal za Novi glas spominski zapis, v katerem je tudi poudaril, da so “Avseniki pravi pojem na področju narodno-zabavne glasbe, a ne samo to, o njih lahko upravičeno govorimo kot o fenomenu, ki se je s področja umetnosti zvokov razširil tudi na sociološka tla”.
Podoba tega slovitega ansambla, začetnika povsem nove glasbene zvrsti, se je v ustvarjalnih odtenkih jasno izrisovala iz pogovora, ki ga je Aleksi Jercog po pozdravnih besedah Franke Žgavec, predsednice KCLB, in Martine Repinc, odgovorne urednice programskega oddelka Radia Trst A, imel z Jožico Svete, in iz omenjenega dokumetarnega filma. Repinčeva se je uvodoma zahvalila centru Bratuž, da je nudil priložnost za predstavitev te filmske pripovedi o Avsenikih. Predstavila je Jercoga kot izvedenca za narodno-zabavno glasbo, ki se sicer zanima tudi za jazz in ima na radiu še druge zadolžitve. Mimogrede je spomnila na letošnjo 70-letnico slovenskih oddaj na Radiu Trst A in na 20-letnico slovenske televizije. Omenila je, da bosta večja praznika ob jubileju v septembru in konec leta.
V premišljeno sestavljenem dokumentarcu, ki ga vseskozi spremljajo znane Avsenikove pesmi, poleg bratov Avsenik, Slavka in Vilka, spoznamo še Slavkovo ženo, gospo Brigito, ki je vsa leta skrbela, da so bile vse note pri rokah v kletnih prostorih njunega doma, v katerih so Avseniki vadili vsa leta – Slavko, Vilko in ona so bili kot uglašena trojka – njuna sinova, ki sta kot otroka poslušala, kar sta ustvarjala oče in stric, in vnuka, ki že uspešno vleče meh harmonike, tudi tiste, ki mu jo je daroval stari oče Slavko: stara je 45 let in z njo je Slavko Avsenik posnel več kot 200 pesmi. O Ansamblu Avsenik in o njegovi fenomenalni uveljavitvi na svetovnem glasbenem področju so v dokumentarcu spregovorili poleg nekdanjih članov ansambla, muzikologi, skladatelji, besedilopisci in drugi kulturniki in glasbeniki, skupno triintrideset oseb. Med temi je kar nekaj znanih “zamejskih obrazov”: npr. Saša Martelanc, ki je med drugim opozoril, da so za Avsenike zložili besedila tudi znani pesniki, kot npr. Janez Menart, Gregor Strniša; Marija Brecelj, ki se še spominja časov, ko je kot hčerka emigrantov v Argentini poslušala Avsenike in “četrtkove večere”; valčka Tam, kjer murke cveto in Na mostu jo še zmeraj vodita v tisti čas. Kot lep spominski utrinek je povedala tudi to, da je edini šopek rož v redakciji Rai prejela iz rok Slavka Avsenika, ko je prišel s svojo ženo k njej na pogovor, septembra l. 1994. Ta drobna zanimivost priča o njegovi galantnosti in pozornosti do ženskega sveta. V dokumentarcu nastopajo tudi Boris Pangerc, Janez Beličič, tudi sam harmonikar in vodja v nekdanjem narodno-zabavnem ansamblu Taims z Opčin, in Viljem Gergolet, ki je oboževalec bratov Avsenik in izvablja iz harmonike njihove skladbe; v daljnih 80. letih je tudi on intervjuval Avsenike za Primorski dnevnik.
Jožica Svete je v pogovoru z Jercogom pripovedovala, da je k bratom Avsenik pristopila, ko se je Vilko Avsenik odločil, da bo iz pevskega dueta napravil tercet in tako namenil več pozornosti vokalni plati skladb. Sama je Avsenike poslušala že kot otrok, ko so hodili poslušat “četrtkove večere” k sosedu, ker doma niso imeli radijskega sprejemnika. Izmed veliko kandidatov, ki so se zglasili na avdiciji, sta Slavko in Vilko izbrala Alfija Nipiča, tenorista, in njo, altistko, ki sta se tako pridružila sopranistki Emi Prodnik. Čudila se je, zakaj je Slavko izbral prav njo. Potem je pa izvedela, da zato, ker ima lepo barvo glasu in ker je Slavku všeč kot oseba in ker je “fejst punca”. Vilka je spoznala že prej, ker je igral klarinet in saksofon v orkestru RTV Slovenija pod taktirko Bojana Adamiča; takrat je ona kot pevka lahke glasbe večkrat nastopala na Slovenski popevki. Povedala je, da so se morali v ansamblu Avsenik v dveh mesecih, januarju in februarju, naučiti 24 pesmi, v slovenščini in nemščini. Marca tistega l. 1974 so namreč snemali v Berlinu ploščo z naslovom Lepo je biti muzikant. V takratnem aprilu so praznovali 30-letnico delovanja in prvič se je prav tedaj pred občinstvom z ansamblom predstavil tudi tercet (Alfi Nipič, Ema Prodnik, Jožica Svete). Svetetova se je v tej družbi počutila zelo srečna. Takrat so snemali tudi pesem Slovenija, od kod lepote tvoje, ki je postala že nekakšna “neuradna” slovenska himna.
Kot je v začetku povedal Jercog, je Ansambel bratov Avsenik nekajkrat bil gost tudi pri nas v zamejstvu, predvsem v drugi polovici 50. let na Tržaškem, sredi 60. let tudi v Gorici, ob koncu 80. let pa na tržaškem Krasu z dvema koncertoma, v Zgoniku in Nabrežini. Takrat je ansambel praznoval 35 let neprekinjenega delovanja.
Prav o teh zamejskih gostovanjih je Jožica Svete navedla nekaj spominov in anekdot. Zanjo, pa tudi za ostale člane sta bila nastopa res prekrasna, s čudovito publiko. Takega navdušenja niso bili deležni v nobenem drugem kraju na Slovenskem. Koncerta na Tržaškem sta ji ostala živo zapisana v spominu in še sedaj, ko se pelje po naših krajih, še vedno občuti čudovito vzdušje, ki je velo med publiko. Nepozabna je bila tudi pogostitev domačinov. Dojemanje Avsenikove glasbe je bilo med Slovenci v Italiji in zdomstvu drugačno kot v osrednji Sloveniji. Sam Slavko Avsenik se je z velikim veseljem spominjal na te nastope (še posebno v Dolini na Majenci), ki so bili zanj pravo presenečenje. Dvorane so bile vedno nabito polne z enkratno publiko; ljudje so bili prav željni njihove glasbe. Njihove domoljubne pesmi so osvojile srca zamejskih Slovencev. Podarile so jim izredne občutke in prinesle s sabo košček domovine, zato so tako vneto pričakovali njihove nastope, ki so bili izvajalsko brezhibni in vselej izjemni dogodki. V Dolini je bila, recimo, vsa vas angažirana pri pripravah na njihov prihod. Nerina Švab, ki je napovedovala na tistem krasnem večeru, se še dobro spominja vaškega vrenja in angažiranosti deklet in fantov. Verjetno se Avseniki niso niti dobro zavedali, kaj so takrat dali zamejcem, ki so se čutili eno z njimi. V Zgoniku l. 1988 se je zbralo ogromno občinstva kar treh generacij. Vsi so z enakim zanosom spremljali Avsenikove melodije. Njihova uigranost je bila vrhunska, stik z njimi je bil enkraten, nepozaben.
Tudi članice Vokalnega terceta Kresnice so naglasile, da jih Avsenikova glasba spremlja že iz otroških let in ponosne so, da imajo ob sebi kot mentorico nekdanjo Avsenikovo pevko. Zanje je napisal nekaj pesmi Vilko Avsenik, in ko so ga obiskale, jim je takoj dal v roke mapico in jim dejal: “Zdaj bomo pa vadili”! O Vilku menijo, da je šarmanten, discipliniran, občudovanja vreden. Zelo so hvaležne Jožici Svete, ki je zaupala vanje in jih seznanila z njim. Med kramljanjem z Jercogom so zapele tudi skladbo Čakala bom iz l. 1968, ki daje naslov njihovemu zadnjemu albumu. Kot je pojasnila Svetetova, je to pesem Slavko Avsenik posvetil svoji ženi, ker je vedno čakala doma na njegovo vrnitev, ker je bil zaradi nastopov velikokrat zdoma. O njem je dejala, da je bil kot človek zelo preprost, skromen, prijazen, zelo družaben in imel kar nekaj smisla za humor. Včasih je povedal kakšno smešno, da so se iz srca nasmejali. Znal je tudi prisluhniti osebnim težavam, znal je svetovati, a biti pri tem tudi zelo diskreten. Kot glasbenik pa je bil zelo strog, natančen, zahteval je red, disciplino. Nekoč sta z Alfijem Nipičem zaradi snega zamudila pol koncerta na nekem nastopu v Avstriji. Slavko jima ni nič očital, a njegove oči so jima povedale marsikaj. Kljub zamudi sta sicer oba na odru doživela toplo ploskanje. O Slavku je razkrila tudi to, da je bil zmeraj zelo urejen: pred koncertom je vsakič vzel iz žepka krtačko in se počesal: pri tem jo je vedno vprašal, naj pogleda, če mu “ne štrlijo” lasje, in jo poprosil za malo laka. Tudi srajce je imel vedno skrbno zlikane. Večkrat mu jih je na večdnevni turneji tudi sama oprala in polikala in vsakič ji je dejal: “Joži, hvala, se priporočam”. Do njega je čutila veliko spoštovanje, tako do glasbenega fenomena kot do človeka, ki je imel veliko srce. To je spoznala še posebno nekoč, ko so bili na turneji in jo je kot že velikokrat prej neznosno bolela glava; Slavko jo je pospremil z rešilcem v bolnišnico. Ves čas jo je med potjo držal za roke in jo tolažil. Z njo je bil tudi v ambulanti, kjer so ugotovili, da ima zelo visok krvni tlak. Ta in še marsikateri spomin je Jožica Svete obudila pred pozornimi poslušalci, in preden so si ogledali dokumentarec, je s pevkami zapela pesem Prehitro mimo je mladost iz l. 1974, s prve plošče, ki jo je posnela z Avseniki.
Ogled 64-minutnega dokumentarca je poslušalcem razkril marsikaj iz življenja in glasbenega ustvarjanja bratov Avsenik. Hkrati so imeli možnost si pogledati posnetke, ki spadajo v dragocen arhiv delovanja legendarnega ansambla, katerega glasba je ustvarjena v narodnem duhu – zato so je bili tako veseli v tujini -, zraven pa je zabavna, tako da se v njej lepo spajajo preteklost in sedanjost, tradicija in nov glasbeni pristop k njej. Pred nastopom bratov Avsenik je prevladovala vokalna glasba. Instrumentalne zasedbe so bile majhne, sestavljale so jih le gosli, bas, harmonika. Avsenik je prvi združil vokalno in instrumentalno glasbo, ki sta bili prej “ločeni”. Njihova izvedbena in kompozicijska plat sta izjemni. V tej glasbi gre za sožitje in hkrati nasprotje glasbenih instrumentov, ki dajejo nov zven. Vilko je znal najti tiste posebne barvne tone. Pri ustvarjanju sta se dopolnjevala: Slavko je bil “srce”, Vilko pa “pamet”. Slavko je namreč znal prisluhniti tradiciji, Vilko pa ji je dal žlahtno obliko. Slavko pravzaprav ni nikdar mislil, da bo kdaj glasbenik, njegove sedaj legendarne skladbe Na Roblek in Na Golici so vzklile skoraj čisto “slučajno”. V letih se jih je nato nabralo okoli 670, izdali so okrog 120 plošč in kaset v skupni nakladi več kot 30 milijonov primerkov (!). Poskočne polke in sanjavi valčki so prinesli Avsenikom tudi veliko prestižnih priznanj: 31 zlatih plošč, eno diamantno in eno platinasto. Slavko je uvedel tudi tisto značilno igranje na harmoniko, “tresenje”, brez take spremljave se mu je zdelo nemogoče izvajati lastnih melodij. Avseniki so bili pravi fenomen, ki je znal združevati ljudi. Da so jih imeli izredno radi tudi v zamejstvu, so potrdili Jercogovi sogovorniki na filmskem posnetku. Saša Martelanc je npr. med drugim poudaril, da je v njihovih pesmih nekaj liričnega. Prepričan je, da imajo Avseniki v glasbi podobno mesto, kot jo ima Maksim Gaspari v slikarstvu. Pri njih se namreč čuti navezanost na kraje in ljudi, sicer idilično obarvane polpreteklosti.
Žal, organizatorjem števerjanskega festivala ni nikdar uspelo imeti v gosteh Avsenike. Le Slavko Avsenik je sodeloval na 30. festivalu skupaj z ansamblom Gašperji.
Pri Avsenikih so se seveda navdihovali tudi zamejski ansambli, ki so zelo radi igrali njihove melodije in marsikateri mlad fant se je odločil za igranje kakšnega glasbila prav ob poslušanju Avsenikov, ki so ostali živa legenda. To glasbo moramo še naprej gojiti, je bilo slišati v dokumentarcu, ker je naša, ker je vzklila iz ljubezni, in to je tudi skrivnost njene popularnosti, in iz talenta bratov Avsenik. Vsebina, ki jo posreduje ta glasba, je neskončna, druži nas, presega generacije, z zdravim mišljenjem in dobrim srcem; združuje ljudi, ki podobno mislijo in čutijo. V interpretaciji njihovih pesmi je namreč veliko duše, ritmičnosti in drobnih fines. Lepo je povedal Janez Beličič, da je Avsenikova glasba “sad neke višje milosti, ki ob sebi ne prenaša improviziranja, polovičarstva, površnega amaterstva, skratka fast food koncepta naradno-zabavne glasbe”. Avseniki so dali pečat slovenski glasbi; sodelovali so tudi s Slovenskim oktetom; nastopali so v največjih svetovnih dvoranah; bili so edini ansambel, ki je prestopil prag veličastne Berlinske filharmonije. Družina Strauss in družina Avsenik sta primerljivi, je bilo slišati s filmskega posnetka. Avsenik bo nekoč slovenski Strauss, ker ohranja neko slovensko pristnost, ki jo je treba čuvati.
Etnografski muzej v Ljubljani je Avsenikovo glasbo priznal kot kulturno dediščino, saj se navsezadnje Slovenci lahko istovetimo z njo. “Za prepoznavnost Slovenije v Evropi in za krepitev narodne zavesti je v zamejstvu najbrž več naredil en sam Avsenikov škorenj kot trume glasbenikov in pevcev, apologetov tujega naglasa, za silo cepljenega na slovensko izročilo. Slovenci na obeh straneh meje smo ponosni nanj”, smo še slišali v dokumentarcu. Sam Slavko Avsenik je svojo glasbo primerjal viharniku, ki kljubuje vsemu. In čeprav je že marsikateri član ansambla Avsenik že za vedno odšel od nas, bo za njim ostal neizbrisen spomin. Tako kot ne bo nikdar več Beatlesov, tako ne bo več Avsenikov, za zmeraj pa bodo ostali njihova glasba, plošče, posnetki, slike …
Ob koncu tega čarobnega večera v družbi Avsenikovih zimzelenih melodij je pod nebo poletela še pesem Slovenija, od kod lepote tvoje.
Na naše vprašanje, kako je preživela ta četrtkov večer med nami, je Jožica Svete odgovorila: “Čudovito, prekrasno”! Gledanje filma me je prav prevzelo: vsi ti spomini in vsi ti moji kolegi, ki so pripovedovali zgodbe. Resnično sem se v mislih vrnila nazaj v tiste čase, ko smo skupaj ‘vandrali’ in nastopali in se imeli lepo. Skupaj smo uživali. Vsi smo bili glasbeniki, tudi po duši, po srcu. Z užitkom smo to delali. Glasba je v nas in je še vedno. Tudi jaz še zmeraj pojem. Sedaj bom pela na Festivalu Avsenikove glasbe, ki bo 21., 22. in 23. avgusta, 23. bom nastopila z Vokalnim tercetom Kresnice, dan prej, 22., pa z Avsenikovim tercetom, ki ga sestavljamo Joži Kališnik, Alfi Nipič in jaz”.
Iva Koršič
