Nekaj o ljudskem zdravilstvu v naših krajih

V sodobnem času ni družine, da ne bi pod streho imela po raznih predalčkih, kotih in omarah ter škatlicah starih in novih stekleničk, tabletk vseh velikosti in vseh barv, zraven pa še raznih masti in krem v tubah ter tinktur. Če pa še to ni dovolj, tečemo po nova zdravila v lekarno, ker smo že tolikokrat na dan slišali po vseh medijih, kaj je za nas dobro ali najboljše ali celo čudežno za naše bolne noge, očesa, sklepe, kolke, kožo, lase in tako naprej do neskončnosti. In ko kdo iz družine umre, je prva skrb pobrati po vseh predalih in škatlicah vsa njegova zdravila in se jih čim prej tako ali drugače znebiti.
Takih opravkov in skrbi naši starši niso imeli. Že iz avstrijskih časov in še prej so si ljudje znali sami pomagati ob raznih boleznih, udarcih, zvinih, zlomih, odrgninah, ugrizih ali pikih žuželk in drugih težavah. Takrat so bile družine velike. Vsi otroci se povsod niso poročili. Ostali so doma. Rekli smo jim strici in tete. Ukvarjali so se z raznimi posebnimi opravili v hiši, vrtu, njivi, hlevu in tako naprej. Skoraj v vsaki vasi je bil kakšen stric ali teta, ki sta gojila s posebno skrbjo razne zdravilne rastline po vrtovih, njivah ali pa so jih nabirali v gozdu, na gmajni in pašniku. To so bili janež, kimel, koromač, tavžentrože, arnika, vinska rutica, lipa, žajbelj, bezeg, meta, melisa, rman in drugo. Seveda je bilo treba vse to naravno bogastvo lepo in pravilno posušiti. Kralj vseh zdravil pa je bilo brinjevo žganje ali brinovec, ki je bilo zelo drago. Pod Italijo je bila vsaka žganjekuha strogo prepovedana. Ljudje so žganjekuho zato zelo skrivali po kakšnih grapah ob potoku in skritih krajih in pazili, da se dim ni dvigal previsoko, sicer bi takoj pridrveli finančni inšpektorji. Domače žganje pa je posebno moški delovni sili prišlo zelo prav, če so bili moški hudo bolni ali pa hudo zdravi.
Brin so nabirali na Nanosu, Podkraju, Colu, Vodicah, največ pa ga je bilo na Krasu. Kupci so to plačevali po mericah. Zdravilne rastline so nosili po hišah, tudi po lekarnah in si tako pomagali pri preživetju.
V Vipavi sta bili najbolj znani taki ljudski zdravilki in pridelovalki ali nabiralki ljudskega zdravilstva teta Lukova-Trampuž in Marička Felcova-Pregelj. Na Slapu pa je to delo odlično opravljala Hanca Malikova, ki je ob skrbi za zdravje skrbela za vsa domača semena, ki jih takrat niso tako prodajali po trgovinah, kot jih imamo danes v številnih semenarnah. Sicer pa je skoraj vsaka vas imela kakšnega svojega ljudskega zdravilca.
Iz otroških let se še spominjam, da je imela moja mama vedno na nočni omarici v sobi ob postelji stekleničko z (…)

Cel zapis v tiskani izdaji