Nekaj misli o sinodi
Kje je bistvo?
Veliko se piše o sinodi, prav tako se veliko o tem pogovarjamo, razmišljamo, debatiramo … Imam občutek, da sinodalna pot sploh ni poznana, četudi obstaja cela vrsta ljudi, ki se s tem ukvarjajo …
Najprej vprašanje poti. Če je pot poznana, lahko celo dana naprej, potem je ne izbiramo sami, o čem se potem sploh lahko še pogovarjamo? Drugo vprašanje pa je: “Ali mi ob sinodi iščemo sinodalno pot?”
Cerkev je ustaljen mimohod, ki hodi za Kristusom. V njej je najprej Božje ljudstvo, kamor spadajo poleg laikov še redovi, cerkvene ustanove, seveda sem lahko prištevamo tudi obrobne kristjane … Zato ne mislimo samo na božje ljudstvo, ampak moramo pravilno upoštevati vse, da tako sinodo osvetlimo v tem, kar nam želi sporočiti. Ob vsem tem je nujno potreben dialog. Prihajajo na dan različna mnenja o tem, kaj in kako naj se v Cerkvi in cerkvenih skupnostih dela, da bo sinoda imela vsaj neki uspeh. Sinodo moramo uresničiti, tako se poudarja. Pravilno! Ampak, kaj naj bi to bilo? Če je sinoda o sinodi, ali pogovarjanje o pogovarjanju, se to uresničuje že s tem, da hodimo skupaj! Istočasno pa vidimo, da nihče ne ve, po kateri poti in kam naj gremo. Dialog je bil vedno potreben, še zlasti, če imamo različne poglede na isto stvar, to je na Cerkev. Zapaženo je spoznanje, da je ob sinodi zapostavljeno eno vprašanje, to je vloga duhovnika v skupnosti: “Brez duhovnikov ni katoliške Cerkve ali ni Cerkve. Tako je hotel Jezus – ne mi! Cerkveno vodstvo pa je do lastnega klera marsikje precej čudno nastrojeno, ali celo nenaklonjeno. Veliko je škofov, ki svoje duhovnike ne ščitijo! Tu bi moral kdo jasno spregovoriti: “Ob tem problemu lahko sklepamo, ali pa tudi prav zaradi tega, da se bo število duhovnikov še zmanjšalo …” Na misel mi prihaja citat sv. Janeza Vijaneja: “Prišli bodo časi, ko bodo ljudje iskali besedo o Bogu in ne bo nikogar, ki bi jim o tem spregovoril.” O Bogu lahko govori vsak. Nikjer ne piše, da ne sme. Nastaja pa vprašanje zakramentov. Ali sinoda vključuje pomen duhovništva v svoj koncept ali pa ga postavlja na stranski tir? To se posebno vidi, ko je v sinodalnih pogovorih vedno več pogovorov o obrobnih in laikih, o vlogi duhovnika pa skoraj nič!
Nekoliko nenavadno razmišljanje, ki lahko komu tudi kaj pove. “Duh veje, kjer On hoče!” Iz tega zapisa se lahko sklepa, da Božji Duh lahko tudi “piha”, nekoliko drugače, kot se o Sinodi govori in razpravlja.
