Neizbrisna sled dr. Legiše v politiki in novinarstvu
Te dni bi dr. Drago Legiša obhajal stoletnico, saj se je rodil 17. decembra 1925, žal pa se je poslovil pred dobrim desetletjem, 13. februarja 2014. Prav je, da se ga spominjamo, saj je za sabo pustil neizbrisno sled kot politik in časnikar.
Po medvojnem šolanju v goriškem semenišču se je kot privatist prijavil k maturi na komaj ustanovljenem znanstvenem liceju v Trstu. Uspešno je opravil državni izpit, kar mu je pozneje omogočilo doseči univerzitetno izobrazbo. V razburljivih povojnih časih, ko se je tudi med kraškimi Slovenci začelo živahno politično delovanje, se je pokojnik pridružil skupini SKSZ, ki jo je usmerjal nekdanji poslanec v rimskem parlamentu dr. Besednjak. Ta je obnovil tiskanje Novega lista in zaupal uredništvo prav Legiši, ki je skupno s somišljeniki – naj omenim le dr. Bednařika, dr. Jezo, mladega Marka Vuka – uvedel zmerno poročanje o političnem stanju tako v Italiji kot v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Tednik je bil odprt do vseh političnih skupin dobre in iskrene volje. S časom se je število sodelavcev večalo in pristopili so tudi mladi, ki jih je veselil ta poklic; dobili so možnost opraviti novinarski državni izpit, kasneje tudi v maternem jeziku, tako da so postali profesionalni časnikarji in so si lahko iskali novo zaposlitev, tudi na Radiu Trst A. Med mladimi naj posebej omenim perspektivnega Jurija Paljka, ki je ob koncu Legiševega uredništva sam prevzel mesto odgovornega urednika Novega glasa. Spomnim se občasnih srečanj večjega števila sodelavcev Novega lista, na katerih so se kresala mnenja posameznikov. Posebej bi omenil neutrudnega dr. Jezo in njegovo prepričanje o osamosvojitvi Slovenije, ki pa je za ostale bilo prava utopija. Žal dr. Jeza ni dočakal uresničitve svojega trdnega prepričanja o samoodločbi naše Slovenije.
Poklicno je bil dr. Legiša zaposlen kot časnikar na slovenskem oddelku Radia Trst A, kjer je postal odgovorni urednik in zastopnik v vsedržavnem sindikalnem združenju v Rimu. Tam je dosegel, da so manjšinci (ne samo Slovenci) lahko opravljali izpit v maternem jeziku.
Tiskanje in izdajanje Novega lista je bilo povezano z vedno večjimi organizacijskimi in finančnimi težavami.
Legiša je skupno z odgovornimi pri Katoliškem glasu skušal najti rešitev, ki bi utrdila liberalno in katoliško gledanje političnega stanja tako v zamejstvu kot v Sloveniji. To jim je uspelo z združitvijo Katoliškega glasa in Novega lista v nov tednik Novi glas, ki je zagledal luč januarja 1996.
Ne bi mogli spregledati Legiševega političnoupravnega delovanja, ki se je uradno začelo z izvolitvijo leta 1952 v devinsko-nabrežinski občinski svet. Tam je ostal vse do leta 1975 kot svetnik, odbornik in zadnjih deset let kot župan, vedno izvoljen na listi demokratičnih Slovencev, ki je tekmovala z levičarji, zbranimi okrog KPI. Vse do leta 1965 je bil devinsko-nabrežinski župan (najprej Josip Terčon, nato Dušan Furlan in potem Albin Škrk), izvoljen soglasno z glasovi slovenskih svetnikov.
Nova politična pot Slovenske demokratske zveze se začenja prav v občini Devin – Nabrežina, ko so se začeli pogovori s Krščansko demokracijo, ki je takrat zastopala veliko večino istrskih beguncev iz Ribiškega naselja in Sesljana. Legiša je bil prepričan o sodelovanju s to komponento, saj morajo domačini sprejeti novo jezikovno stanje. Dolgotrajna pogajanja so se zavlekla zgolj za imenovanje slovenskega župana, kar se je končno izšlo z imenovanjem samega Legiše na to mesto, kjer je ostal še drugo obdobje (1970–1975). Ta nova pot SDZ je zaznamovala novo politično usmeritev stranke tako na pokrajinski kot na deželni ravni, kar je bil v danih razmerah velik korak naprej.
V desetih letih se je dr. Legiša kot župan odlikoval po vsestranskem delu v korist cele občine z obema begunskima naseljema vred. Dosledno je uvedel dvojezično delovanje, pomagal je domačinom pri gradnji ali popravilu hiš ob pomanjkanju občinskega prostorskega načrta. Ta odgovornost ga je večkrat pripeljala pred sodnika, ki mu je očital, da je prekršil svoje pristojnosti. S sodišča je vedno odšel nedolžen, saj je dokazal, da je ob pomanjkanju uradnih veljavnih gradbenih norm skušal le ustreči upravičenim prošnjam, ne da bi oškodoval kogarkoli. Ob koncu svojega županovanja se je lahko pohvalil še z izgradnjo mogočnega spomenika padlim na nabrežinskem trgu in nenazadnje z nabrežinsko telovadnico, ki jo še danes uspešno uporabljajo športna društva in šole.
