Ne častimo trpljenja, ampak Božjo ljubezen

Pater v srednjih letih je pripovedoval, kako je kot mlad duhovnik hodil maševat k bolnici. Celo življenje je hodila k maši in prejemala obhajilo. Zato je prosila, da bi tudi sedaj, ko jo je bolezen – imela je raka – priklenila na posteljo, rada bila pri maši. Vsakokrat, ko je prišel k njej, ni pridigal, ampak ji je preprosto dejal: “S to mašo sem ti prišel povedat, kako te Bog ljubi, da prihaja k tebi.” Toda počasi je bolezen tako napredovala, da ni mogla več zaužiti niti obhajila. In takrat ji je v trenutku, ko je prišlo na vrsto obhajilo, ponudil hostijo in rekel: “Dotakni se, potipaj in se prepričaj, kako je Gospod dober. Prihaja k tebi in ostaja pri tebi. Kakor je bil s teboj celo življenje, želi ostati pri tebi tudi sedaj, v težkem trenutkih življenja.”

Kristus je kot dobri pastir, ki spremlja svoje ovce tudi v temni dolini življenja. Želi biti naša trdnjava in naše zavetišče, kamor se zatekamo. Zato je pisatelj psalma lahko vzkliknil: “Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod!” Jezus je tako dober in nas je tako ljubil, da je šel na križ za nas. Res je velika ljubezen, da tako ljubiš nekoga, da si zanj pripravljen vse žrtvovati, celo svoje življenje. Zato pravi Jezus v današnjem evangeliju: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” (Jn 3,16)

Križ je zato dokaz Božje ljubezni. Ko vidimo križ, se spomnimo na neizmerno Božjo ljubezen. Križ in trpljenje sta sestavni del odrešenja. Zato ima tudi Kristus po vstajenju še vedno rane. Te Kristusu ostanejo tudi po vstajenju, ker so znamenje ljubezni. Vedno, ko so učenci po vstajenju videvali Kristusa in videli rane, so se spomnili Jezusove ljubezni. Tako jih je ljubil, da je umrl na križu zanje. 

Zato in samo zato kristjani častimo križ, ker je znamenje Božje ljubezni. Ne častimo trpljenja, ampak Božjo ljubezen! Zato postavimo križ v središče cerkva, obesimo ga na stene svojih stanovanj in hiš. Nosimo ga na verižicah. Postavljamo ga na križpotja in ob poteh, da bi se tudi mi spomnili, kako nas Jezus ljubi.

Če sodobni človek potrebuje kaj, potrebuje zavest, da ga nekdo ljubi, da je za nekoga dragocen, da nekomu nekaj pomeni. Ali ne danes veliko mladih trpi, ker nima te zavesti, da so ljubljeni? Ali starejši, ki so osamljeni in se čutijo odveč, ker se jim zdi, da niso ljubljeni? Križani Bog je največje zagotovilo Božje ljubezni do nas.

Najbrž ljudje najprej pomislimo na križ, ko govorimo o Kristusovi ljubezni. Je pa še drugi način, ki nas danes spominja na Kristusovo dobroto. Kristusova križana ljubezen je “skoncentrirana” v hostiji. Tako naj nas vsaka maša, vsako obhajilo, spominja, da Bog prihaja k nam, ker nas ljubi in ostaja pri nas, ker nas ima izredno rad in ker smo dragoceni zanj.

Zgodba za navdih

Zgodba o treh drevesih

Nekoč so se tri drevesca pogovarjala o svojih načrtih za prihodnost.

Prvo je dejalo: “Zelo rad bi videl, da bi iz mojega lesa naredili zibelko, v kateri bi novorojeno dete mirno spalo, jaz pa bi varoval novo življenje.”

Drugo je uprlo pogled v reko, tekočo po dolini, in reklo: “Rad bi, da bi iz mojega lesa naredili ladjo in bi prevažala tovor po celem svetu.”

Tretje pa se je z vrha gore, kjer je raslo, ozrlo na dolino in dejalo: “Nočem, da iz mojega lesa naredijo karkoli. Tu naj me pustijo, da zrastem v veliko drevo ter bom opominjalo ljudi, naj povzdignejo svoje oči k nebu in se zavejo, da je v nebesih Bog, ki jih ljubi.”

Leta so minila in drevesca so zrasla v mogočna drevesa. Nekega dne so na hrib, kjer so rasla, prišli gozdarji, da bi jih posekali.

Ko so podrli prvo drevo, je eden od njih dejal: “Iz tega bomo naredili jasli!” Drevo je nejevoljno streslo svoje veje, kajti ni hotelo, da bi iz njega naredili jasli, iz katerih bo jedla živina. Imelo je veliko lepše načrte. Toda iz njega so res naredili jasli in jih prodali gostilničarju malega mesta Betlehem. Ko je bil tam rojen Gospod vesoljne zemlje, so ga položili vanje. Prvo drevo je brž spoznalo, da nudi zavetje največjemu zakladu na zemlji.

Ko so gozdarji posekali drugo drevo, so dejali: “Lep ribiški čoln bomo naredili iz njega.” In res so ga. Kupil ga je mož, z imenom Simon Peter. Ko je Gospod vesoljne zemlje potreboval prostor, od koder bi učil množico, ki je nanj pritiskala, je stopil v ta ribiški čoln in oznanjal blagovest. Drugo drevo je hitro spoznalo, da nosi najdragocenejši tovor – Kralja nebes in zemlje.

Nazadnje so gozdarji prišli do tretjega drevesa in dejali: “Rimljani, naši oblastniki, dobro plačujejo bruna za svoje križe. To drevo bomo posekali in razžagali za bruna, iz katerih bodo delali križe.” Močno se je upiralo tej nameri gozdarjev, a so ga ti brezčutno posekali ter iz njega res naredili bruna.

Nekega petka so eno od brun tretjega drevesa vzeli s kupa lesa in ga naložili na rame mlademu možu. Ko so vojaki pribili moža na bruno in ga dvignili na pokončno deblo križa, je bilo tretje drevo žalostno in se je čutilo ponižano.

Toda v nedeljo zgodaj zjutraj je zemlja pod križem vzdrhtela od veselja. Ob tem je drevo spoznalo, da je bil na njegovem lesu križan Gospod vesoljne zemlje in da je Božja ljubezen spremenila usodo sveta. Še danes les križa stoji in vabi ljudi, da povzdignejo svoje oči in si prikličejo v spomin, da je v nebesih Bog, ki jih ljubi.

Ta zgodba nam hoče povedati, da so morala biti vsa tri drevesa posekana, da so lahko prišla v stik z Božjim Sinom.

Zgodbe s semeni upanja, 7.