Spremenjeno obličje 

Ladjo je zajel hud vihar. Potniki so bili na nogah in bilo jih je zelo strah. Eden izmed potnikov se je kljub prepovedi povzpel na komandni most. Kapitan je bil na svojem mestu, in ko je zagledal prestrašenega potnika, se mu je mirno nasmehnil. Ko se je potnik vrnil v podpalubje ladje, je dejal sopotnikom: “Videl sem pilotov obraz. Smehljal se je. Vse bo v redu.”

“Videl sem pilotov obraz. Smehljal se je. Vse bo v redu,” je lahko tudi poved, ki govori o evangeliju Jezusove spremenitve na gori.

Lahko smo prepričani, da učenci niso točno vedeli, kaj je pomenila Jezusova spremenitev na gori. Videli so dogodek, a ga niso razumeli. Jezus se je spremenil na visoki gori (Lk 9,28-36) in začel sijati. Ko je on sijal, je začelo sijati vse okrog njega: trava, gore, drevesa … Peter, Janez in Jakob. Slišali so glas: “Njega poslušajte.” (Lk 9,35) To pomeni: delajte, kar on pravi, spremenite se po njegovem vzoru.

Ko se je Jezus spremenil na gori, so se spremenili tudi njegovi učenci: Peter, Janez in Jakob. Hodili so za Jezusom kljub težavam, ki so jih morali prestati. Petra so mučili tako, da so ga križali z glavo navzdol. Jakoba je dal usmrtiti Herod. Janez je bil kot starček zaprt. Bili so pripravljeni žrtvovati svoja življenja za evangelij, ker je njih spremenil Jezus. Ali mi dovolimo, da nas preoblikuje isti evangelij resnice in nam daje moč, da pričujemo za Kristusa?

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je skoraj gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši … ga je na glas od blizu vprašal: “Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?”

Možiček ga je pogledal in dejal: “Čeprav ne slišim petja in ne razumem molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden, ne glede na vreme, hodim v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.” (Zgodbe za veselje do življenja, 9)

Sporočilo zgleda tega moža je jasno: “Bodi trden v svojem prepričanju in v svoji veri, naj vsakdo ve, v koga veruješ!” Stari drobni mož je jasno pokazal drugim, v koga veruje. Žrtvoval se je, da bi drugim pričeval. Tako je pričeval, da so ga drugi spraševali o njegovem obnašanju in starček jim je razložil. Tudi danes nas ljudje opazujejo, ali jim pričujemo. Opazujejo pa tudi naše napake. Pričevanje našega življenja druge ljudi bliža ali pa oddaljuje od Boga.

Zgodba za navdih

Popotnik je potrkal na vrata srednjeveškega gradu.

“Gospod, ali bi lahko pri vas prenočil,” je prosil rejenega moža.

“Ta grad ni za romarje,” je jezno odvrnil mož in hitel zapirat vrata.

“Ste vi lastnik gradu, gospod?” je vprašal popotnik.

“Sem.”

“Kdo je živel v gradu pred vami?”

“Moj oče.”

“In kdo bo živel v njem, ko vas ne bo?”

“Moj sin.”

“In vi še vedno trdite, da grad ni za romarje!”

Vsi smo romarji na tej zemlji. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 111)

Za postni čas so značilne tri stvari: post, molitev, miloščina. Molimo, ne da bi prepričali Boga, da bi videl tako, kakor mi vidimo, ampak da bi mi videli svet in stvari tako, kakor jih on vidi. Post je priložnost, da začnemo gledati na druge in sebe tako, kakor nas Bog gleda: kot na ljubljene Božje otroke in brate in sestre v Kristusu.