Vera ni odsotnost dvoma, vera je zmaga nad dvomom
Ob Božji besedi
O sv. Tomažu vemo pravzaprav malo. Prvi trije evangeliji o njem ne povedo nič. Šele evangelij po Janezu nam spregovori o njem, in sicer v predzadnjem, 20. poglavju.
Tisto noč, ko so Jezusa prijeli, so ga učenci zapustili. Tomaž ni bil izjema. Apostoli so zbežali, medtem je Jezus umrl. Tomaž se po Jezusovi smrti ni vrnil takoj k drugim apostolom, zato je izgubil stik z njimi in ni videl Jezusa na prvo veliko noč. Janez nam v evangeliju sporoča, da se je Jezus razodeval v skupnosti vernih. Ko se oddaljujemo od skupnosti Cerkve, tvegamo, da izgubimo to Kristusovo navzočnost.
Ko se je Tomaž vrnil v skupnost učencev, je zvedel, da je Jezus vstal od mrtvih in se jim prikazal. Ni verjel pripovedovanju drugih apostolov in zatrdil je, da ne bo verjel, dokler ne bo sam videl vstalega Kristusa. Čez teden dni se je Jezus spet prikazal apostolom, pozdravil vse zbrane in svojo pozornost namenil posebej Tomažu ter mu ponudil prav tisto, kar si je želel. Takrat je Tomaž osebno videl Vstalega in veroval.
Kaj se lahko naučimo od Tomaža?
Prvič. Jezus ni karal Tomaža, ker je dvomil. Ni ga obsodil. Vedel je, da bo Tomaž, potem ko bo premagal svoj dvom, postal eden najprepričljivejših in najzanesljivejših oznanjevalcev evangelija. Povedano drugače: vera ni odsotnost dvoma, vera je zmaga nad dvomom.
Drugo. Iz Tomaževega življenja se lahko naučimo, da najbolj priljubljenih stvari v življenju ni mogoče nikoli dokazati. Še za ljubezen naših najbližjih, za najlepšo stvar torej, nimamo znanstvenega dokaza.
Ne samo apostol Tomaž, tudi mi včasih dvomimo. Vsi imamo občasno Tomažev sindrom, njegovo dvomljivo miselnost. V nekem trenutku svojega življenja se soočimo s Tomaževim sindromom. Tomas Merton pravi: “Vernik, ki ni nikoli izkusil dvoma, ni pravi vernik. Dvom nam celo pomaga rasti, je vhod v globlje razumevanje.” Tomaž je dvomil, da bi postal bolj prepričan, da bi utrdil svojo vero.
Ko dvomimo o Božji ljubezni in prosimo za znamenja in potrditve, da bi lažje verovali, nas Bog ne zapusti. Pride stiska, ko izgubimo koga od svojih dragih, ko resno zbolimo, ko naš zakon pride v krizo, ko imamo težave z otroki, probleme v službi … in takrat lahko podvomimo. Namesto da v takih trenutkih skrivamo svoje dvome, naredimo to, kar je naredil apostol Tomaž: prinesimo svoje dvome in svoje rane pred Jezusa. Zaupajmo mu jih in ne sramujmo se jih. Kristus nas razume in sprejema tudi v takih trenutkih. Ko se znajdemo v krizi vere, se obrnimo h Gospodu, namesto da ga zapustimo. Prosimo, naj Gospod spremeni naše dvome v trdno vero. Druga velikonočna nedelja je nedelja Božjega usmiljenja. Zakaj praznujemo to nedeljo? Zato ker je Bog usmiljen in je usmiljenje njegovo drugo ime. Usmiljen je do vseh. Tudi do nas, ko dvomimo.
Zgodba za navdih
In vendar je živo
Dvom o Jezusovem vstajenju je stalnica v zgodovini. O tem nam govori tudi naslednja zgodba:
Pred mnogimi leti je Katarina živela v velikem mestu Aleksandriji. Nekega dne je cesar iz Rima obiskal mesto. Dal je poklicati Katarino, ker je slišal, da je kristjanka. Morala mu je pripovedovati vse, kar je vedela. Katarina je pripovedovala, kako je Jezus umrl na križu in tri dni kasneje vstal od mrtvih. Cesar se je zasmejal in rekel: “To bom verjel šele tedaj, ko boš iz kamna prebudila novo življenje!” Potem jo je poslal domov.
Doma se je Katarina nečesa domislila. Vzela je skoraj izvaljeno jajce in naslednji dan šla k cesarju. “Na, ali hočeš poskusiti?” se je norčeval. Tedaj je Katarina odprla svojo roko in mu pokazala jajce. Prav v tem trenutku je piščanček od znotraj izkljuval luknjo v lupino. Cesar je napeto gledal, kako je mala žival zlezla iz jajca. “Videti je bilo mrtvo,” je rekla Katarina, “in vendar je živo.” Pripovedujejo, da se je cesar globoko zamislil.
Zgodbe za post in veliko noč, 121