Navdihujoče zgodbe
Na stopnicah (168)
“Sosedje zbrali denar za nov invalidski voziček.” “Malemu Karlu pomagali pri nakupu šolskih potrebščin.” “Požar ju je prikrajšal za vse.” Naslovi v naših medijih zvenijo vse bolj “osebno” – pogosto ne gre več za poročila o dogodkih v njihovi celotnosti, pač pa za zgodbe posameznikov, ki naj bi ilustrirale širše zadeve. Ali pa nam dale občutek, da smo dobrodelna družba, kjer noben psiček ne ostane brez strehe nad glavo.
Sam medijev ne spremljam, ker bi si želel pravljic. Če si jih zaželim, so na knjižni polici; še več jih je v knjižnici. Kot odrasel vem, da svetovno dogajanje pogosto presega okvire in doživljanje posameznika. Rešeni problemi posameznika včasih ne pomenijo, da se je problem rešil tudi sistemsko – morda je celo obratno: “pravljična” rešitev stiske posameznika včasih pomaga pozabiti na sistemsko krivico, ki je do tega položaja sploh pripeljala. Zakaj so morali sosedje zbirati za nov invalidski voziček, mar ne krije tega zdravstveno zavarovanje? Kako to, da mali Karel (in še toliko drugih) nima za šolske potrebščine; in zakaj so tako presneto drage? Po drugi strani, zakaj je treba na začetku vsakega šolskega leta kupiti nove barvice, peresnico in torbo (pa še oblačila), v smislu amerikanskega “back to school”? Pred časom je v eni od dobrodelnih akcij neka mama kar priznala, da si želi nekaterih stvari zato, da njene hčere ne bodo zafrkavali sošolci. Ali: požar ju je že lahko prikrajšal za vse, ampak zakaj je pa on deset let hodil vsak večer v posteljo s cigareto? In če pogledamo na osebne zgodbe, ki skušajo “ilustrirati” velike svetovne zaplete, kot so vojne, katastrofe, vstaje, krivice: lahko zelo zavajajo. Izkoriščevalski tovarnar, čigar delavci delajo v človeka najbolj nevrednih razmerah, je lahko najbolj prisrčen družinski oče (ali se vsaj dela, da je). Matere vojakov okupatorske vojske še vedno iskreno jočejo za svojimi sinovi. Totalitarno glasilo je sposobno objavljati prvovrstne šale. Razlog za take osebne zgodbe je jasen in tudi dober: pomagajo nam približati čisto človeško plat zgodbe. Če spremljamo samo številke uničenih tankov in mrtvih v neki daljni deželi, lahko ob tem ostanemo presneto hladni – če pa na sliki vidimo potrt obraz matere mrtvega vojaka, se nam prebudi srce. Vojna ni več abstraktna zadeva za devetimi gorami. A mediji so lahko pokvarjeni; lahko objavljajo toliko novic o rešenih psičkih, novih invalidskih vozičkih in medsebojni pomoči sosedov, da pozabimo, da sploh kje divja vojna. In da se morda razburjamo bolj zaradi ubogih psičkov kot pa zaradi pohlepnih direktorjev in podivjanih diktatorjev. Sploh me jezi, ker so glavni resni mediji vse bolj prevzeli ta način poročanja – to pomeni, da se je treba včasih prikopati do objektivnih podatkov (zaradi katerih vseeno spremljam medije) prek take ali drugačne limonade. In da se ob teh limonadah ne morem znebiti dvoma, ali je njihov čustveni naboj zares v službi širše resnice. Verjetno v medijih potrebujemo oboje: abstraktne številke in osebne zgodbe. Ampak sem kar hvaležen, če so osebne zgodbe malce bolj spodaj, pod črto.
