Nasvet za poletno branje
Knjigosnedki (2)
Poletje za večino ljudi pomeni morje, pa tudi sladoled in večerne sprehode ob obali, za nekatere pomeni svežino hribov, posvečanje športu ali pa enostavno malo daljše dneve. Potem pa so tu še sezonski bralci, ki nestrpno pričakujejo poletje (le) zato, da bodo končno imeli čas, da se lotijo svojega bralnega kupčka. Sama nisem ena izmed njih, saj moj bralni kup raste in plahni kar celo leto, gotovo pa mi poleti znese prebrati knjigo ali dve več kot navadno. Eno izmed najboljših bralnih izkušenj v življenju sem doživela prav poleti, ko sva se s prijateljico odpravili na potovanje po Turčiji. Število knjig, ki sva jih lahko nosili v nahrbtniku, je bilo precej omejeno, zato sva s seboj vzeli vsaka samo eno, nekje na polovici poti pa sva si jih izmenjali. Ne spomnim se, katero knjigo sem izbrala jaz, zelo dobro pa se spomnim tiste, ki jo je imela moja sopotnica: roman Čast avtorice Elif Shafak. Začela sem jo brati ravno takrat, ko sva se za nekaj dni z leseno barko odpravili na raziskovanje turške obale. Mogoče je bilo krivo prelepo morje, pristni in enostavni okusi hrane, ki so nam jo postregli, ali pa preprosto poletna sproščenost, vendar me je knjiga popolnoma očarala. Od takrat je Elif Shafak postala ena mojih najljubših avtoric. Všeč mi je njena sposobnost, da z besedami pričara podobe, pa tudi vonjave in okuse ter občutljivost, s katero se loteva zgodovine, tradicij in odnosov med generacijami. Zato sem ob vrnitvi domov v knjižnici izbrskala vse njene romane, ko je leta 2023 v slovenskem prevodu izšlo njeno najnovejše delo, Otok pogrešanih dreves, pa sem takoj pohitela v knjigarno. Roman se dogaja delno na Cipru in delno v Londonu, delno v preteklosti in delno v sedanjosti. V njem sledimo zgodbi Grkinje Defne in Turka Kostasa, ki se zaljubita tik pred izbruhom državljanske vojne. Skupaj se preselita v Anglijo, vendar Kostas nikoli ne preboli dogodkov iz svoje preteklosti in se pred žalostjo skriva v delu. Njuna hčerka Ada je deklica, ki ne pozna lastne zgodovine in ne najde načina, da bi se lahko pogovarjala s svojim očetom. Povezave med njihovimi zgodbami tke figa, drevo, ki ga je Kostas s Cipra prinesel v hladen London, in prav tako kot ostali liki v zgodbi poskuša zagnati nove korenine. Otok pogrešanih dreves je namreč knjiga o ljubezni in izgubi, o težkih posledicah zgodovine, predvsem pa je knjiga o koreninah. Tako kot figa tudi ljudje potrebujemo korenine, da lahko preživimo, in prav tako kot figa brez njih ne moremo rasti.
Na začetku branja me je knjiga malce razočarala, saj med besedami nisem našla tiste čarobnosti, ki sem jo pričakovala. Vendar me je kmalu prevzela na drugačen način: iz strani v stran sem se spuščala globlje v zgodbo in v bolečino njenih likov, večkrat sem v njihovih izkušnjah videla svoje, dokler se mi ni na koncu zarezala v dušo. Po branju sem veliko razmišljala o njej in ugotovila sem, zakaj: ljudje, ki živimo na stičišču različnih kultur, ki sobivamo z mejami in ki vsak dan srečujemo svojo zgodovino, imamo posebno sposobnost, da tudi pri drugih spoznavamo podobne zgodbe. In Elif Shafak jih zna izvrstno zapisati.
