Nastajanje nove vlade, predsednika še iščejo
Kultura, ki jo pojmujemo kot skupek vrednot človeške družbe in rezultatov človekovega delovanja in ustvarjanja, je bila v Sloveniji že kdaj zlorabljena za potrebe in cilje politike. To se je v veliki meri zgodilo tudi letošnjega 8. febuarja, na obletnico smrti Franceta Prešerna, velikana naše poezije, ki jo zaznamujemo kot slovenski kulturni praznik. Na veličino, pomembnost in na zmeraj živo aktualnost pesnika tudi v sedanjem času so se sklicevali tako na osrednji proslavi v ljubljanskem Cankarjevem domu kot protestniki s papirnatimi maskami na obrazih, ki so javnost prepričevali, da sedanja oblast pozablja na kulturo in jo ponižuje, pa govorci na javnem shodu civilnodružbene organizacije, Zbor za republiko, in tudi udeleženci t. i. tretje vseslovenske ljudske vstaje.
Vendar pa je slovenska kultura z likom pesnika naše in mednarodne razsežnosti ob proslavljanju 8. februarja nekajkrat prevladala dnevno politiko, tudi njeno sprenevedanje ali celo sprevrženost. Na osrednji državni proslavi je gledališki umetnik Boris Cavazza v svojem znanem slogu recitiral vseh osem kitic Prešernove Zdravljice, tudi z omembo Boga, čemur levi politični in ideološki tabor v Sloveniji sicer nasprotuje. Tudi Prešernovi nagrajenci poosebljajo vrednote, dejali bi bisere, slovenske kulturne ustvarjalnosti. Veliko Prešernovo nagrado sta dobila ilustratorka Marlenka Stupica – z njenimi podobami so odraščale generacije Slovencev – in pisatelj Zorko Simčič, ki je v izgnanstvu premišljeval in pisal o slovenstvu. V časniku Delo so zapisali, “da Zorko Simčič ni le avtor verjetno prvega slovenskega modernističnega romana z naslovom Človek na obeh straneh meje, ki je leta 1957 izšel v Buenos Airesu, temveč tudi pisatelj in umetnik, ki je bil slovenskemu bralstvu dolga desetletja nedosegljiv. Po vrnitvi v domovino je Zorko Simčič s svojo publicistiko postal tudi analitik vseh najpomembnejših moralnih zagat sodobne slovenske družbe in iskalec etično brezhibnih odločitev”. Med šestimi nagrajenci Prešernovega sklada za umetniške dosežke v preteklih dveh letih sta bila tudi glasbeni tandem, mezzosopranistka Bernarda Fink in njen brat, bas baritonist Marcos Fink. Leta 2011 sta pod okriljem znane glasbene založbe Harmonia Mundi izdala skupno zgoščenko z naslovom Slovenija! Na svetovni glasbeni oder je ponesla 32 slovenskih samospevov. “Bil je to sanjski dogodek, ki ga ni nihče pričakoval”, so tedaj zapisali poznavalci glasbene umetnosti. Za Marcosa Finka Prešernova nagrada pomeni zmagoslavje glasbene ustvarjalnosti, slovenskih pesnikov in vseh Slovencev, ki delajo na področju kulture doma in po svetu. Bernarda Fink pa je povedala, “da Prešernovo nagrado posveča svojim staršem in vsem, ki so ji v Argentini približali Slovenijo in jo 'ukoreninili' v to, kar je danes”.
Med praznovanjem, namenjenim pesniškemu geniju Franceta Prešerna, pa se je tudi v politiki dogajalo marsikaj. Predsednik vlade in Slovenske demokratske stranke, Janez Janša, je v videoposnetku, poslanem iz Bruslja, kjer se je udeleževal srečanja na vrhu EU, udeležencem shoda v organizaciji Zbora za republiko sporočil, “da je v Sloveniji nastal levi fašizem, ki ogroža državo in njeno samostojnost”. Pozval je k odporu zoper sile in posameznike, ki so se poistovetili predvsem na t. i. vseslovenskih ljudskih vstajah. Povedal je nadalje, da se nasprotniki slovenske pomladi krčevito oklepajo privilegijev v družbi in državi, posebej ogromnih denarnih sredstev, pridobljenih v državnih bankah. Janez Janša je zato izrekel prepričanje, “da se bomo privrženci slovenske pomladi še večkrat zbrali in pokazali svojo moč in zato bodo v naši državi še plapolale slovenske in evropske zastave”. Na mogoče dramatične posledice sedanjih trenj in ideološko-političnega razkola v naši družbi in državi je v komentarju, objavljenem v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina, opozoril moralni teolog in publicist dr. Ivan Štuhec. Že naslov je kategoričen in nedvoumen. Glasi se: Tako ne gre več naprej! Zapisal je, “da desetletja dolgo tolerirana kolektivna podzavest bruha na površje z vso silo. Samo vprašanje časa je, kje in kdaj bo padla prva človeška žrtev. Norosti, gnev, jeza, hudobija, sovraštvo, ki bruhajo iz anonimnih in tudi podpisanih komentarjev na spletnih in tudi na drugih straneh vseh medijskih hiš, je grozljiva. Trditev, da je organiziranje shoda Zbora za republiko v Ljubljani pomenilo “napoved državljanske vojne v Sloveniji”, in temu sledeč napis: Kristjani-klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013, bijeta plat zvona. Če se ob vsem tem ne mislimo resno zdrzniti in ukrepati, bo Slovenija še naprej drsela v brezno samopogube”.
Javna občila pa so sporočila, da so se politične stranke, Državljanska lista, Desus in SLS, ki so zapustile koalicijo, sporazumele, da bodo na zasedanju državnega zbora, predvidoma ob koncu februarja ali v začetku meseca marca, zahtevale glasovanje o nezaupnici sedanji vladi Janeza Janše. Napovedujejo, da bodo nezaupnico podprli tudi poslanci Pozitivne Slovenije in stranke Socialdemokratov. Zaplet pa je v tem, da se snovalci nove vlade še niso sporazumeli, kdo naj bi vlado vodil in koliko časa naj bi trajal njen mandat. Morda bo marsikaj odvisno od mnenj, ocen in predlogov predsednika države Boruta Pahorja. Predsednike parlamentarnih strank je povabil na skupni sestanek, ki naj bi bil v teh dneh. Glede na sedanje zaostrene in z nekaterih vidikov morda celo dramatične razmere v državi je pomenljivo, da državni poglavar stranke poziva k strpnosti in besednjaku, ki bo na ravni etike, omike in visoke politične kulture.
Marijan Drobež
