“Naš Tito” z različnih zornih kotov

Sporočilo medijev, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine MO Nova Gorica poslal Ministrstvu za kulturo pobudo goriške civilne družbe za razglasitev kamnitega napisa na Sabotinu “Naš Tito” za kulturni spomenik lokalnega pomena ter da se podobna pobuda pripravlja tudi za napis na Golem hribu nad Dekani, me je spodbudilo, da se tudi sam oglasim v tej polemiki. Zagovorniki pobude dokazujejo, da gre pri Titu za zgodovinsko osebnost, ki je odigrala ključno vlogo med narodnoosvobodilnim bojem in med vojno ter vidno zaznamovala jugoslovansko in mednarodno politiko. Nasprotniki pa opozarjajo, da si je Tito z revolucionarnim nasiljem in zlasti s povojnimi poboji, ki jih je režim pol stoletja prikrival pred javnostjo, a so po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije z vso silo izbruhnili na dan, močno okrvavil roke ter s tem vrgel črn madež tudi na NOB. Pri tem bi se opravičil tistim borcem, ki so pošteno verjeli v svoj boj in s temi zločini niso imeli nobene zveze. Ob argumentih nasprotnikov se nam tako počasi odkriva tudi mračna podoba Titovega lika, o katerem smo v preteklosti govorili v glavnem v superlativih in napisali skladovnice knjig o njegovih junaštvih, uspehih in slavi ter z enostransko predstavo o njem indoktrinirali cele generacije.

Nekaj utrinkov iz Titove osebne in širše družbene moralne ter politične greznice “titolandije”

Naj najprej opozorim na ustavo določbo (portal Demokracija, 11. 8. 2026), “da je čaščenje Titovega režima protiustavno /…/, ker gre za režim, ki se je vzpostavil s trajnim kršenjem človekovih pravic in je zaničeval človekovo dostojanstvo”. Že zaradi spoštovanja do žrtev nadaljnje počastitve Tita niso niti možne niti moralne. In kot drugo, na oblast je prišel na nedemokratičen način, ker svojih nasprotnikov ni premagal na volitvah, ampak jih je preprosto dal likvidirati. Ob teh razvnetih polemikah bi rad opozoril še na nekaj mračnih lastnosti in razsežnosti Titovega lika, ki ob sedanjih razpravah ostajajo v ozadju. Naj se najprej dotaknem nekdanjega zakona o uporabi imena in lika Josipa Broza – Tita kot enega od primerov patološkega kulta osebnosti ter hkrati neprijetnega dokaza naših preteklih pravnih in moralnih zablod ter naše poniževalne črednosti. To je bil namreč predpis, ki je zagrozil z zaporom slehernemu kritičnemu razmišljanju o Titovem delu in njegovi osebi. Očitno mu ni bilo dovolj, da že ustava varuje dobro ime slehernega od nas, ali pa se sam ni prišteval med navadne ljudi, da si je dovolil privilegij, ki je danes v posmeh vsakršnim civilizacijskim normam. V času odkrivanja Hude Jame in stotih drugih kraških morišč pa bi lahko sklepali, da je imel zelo tehtne razloge in se jih je tudi zavedal, da je svoje dobro ime poskušal zavarovati tudi z zakonom. Pri tem pa pozabljajo, da resnice ni mogoče utišati z zakoni in policijo ter tudi ne zakleniti v betonske bunkerje.

Preskočil bom njegovo skoraj pregovorno nečimrnost, nemoralne razvade njegovih dvora in rdečih dvorjanov ali pa razsipnost, ki je daleč presegala potratnost kraljevih in cesarskih družin. Zamisliti se je namreč treba predvsem nad drugimi, mnogo resnejšimi stvarmi, povezanimi z njegovim imenom. Recimo nad nepreglednim morjem spomenikov, mest, ulic, trgov in celo hribov, ki so nekoč nosili (in tudi še danes nosijo) njegovo ime. In to v luči dejstva, da velja v civiliziranih družbah za nemoralno postavljati ljudem spomenike še za življenja. Pa nad tem, da ni zoper to ukrenil ničesar, čeprav je združeval v svojih rokah toliko moči, da bi mu bilo dovolj migniti z mezincem in bi pospravil to civilizacijsko nesnago okrog sebe. In tudi nad tem, kako so morale številne žrtve njegovih čistk, ki so sicer bili med vojno drzni ilegalci ali neustrašni partizanski poveljniki, tako pohlevno in brez odpora zapuščati politično prizorišče, ko jim je pokazal vrata. Vprašati se je tudi treba, kot je to storil avstrijski novinar Strohm že leta 1987, “kako je mogla socialistična revolucija, ki se je ljudem ponujala kot svoboda in simbol zanjo (in raj, op. a.), privoliti v tako veliko ponižanje, da je postala usoda neke družbe, rojene v revoluciji, odvisna od enega biološkega primerka”. Odgovoriti je treba tudi na vprašanje, kako so se mogli tudi pesniki in pisatelji, ti siceršnji svečeniki dvoma, spustiti na raven ponižujočega malikovanja, kot ga npr. najdemo v stavku: “Ko dvigne roko, se zdrami v njej luč, ki do oblakov temnih sije.” (Vladimir Nazor) Ali pa: “In on je vodil in vedel, kam prava pot pelje.” (Kajetan Kovič) Spregovoriti je treba tudi o tem, da smo z imenovanjem Tita za dosmrtnega predsednika civilizacijsko zdrsnili stoletja nazaj v dobo dosmrtnih vladarjev in oropali cele generacije pravice, da si volijo svojega predsednika. Ne moremo niti mimo tragične izvirnosti Titovih gulagov, kot jih npr. opisuje Hofman: “In ko so prinesli kamen na vrh, se je kolesje obrnilo. Zdaj so ga morali nesti z vrha v kotanjo. Hujša kot kamen na žgočih plečih je bila zavest popolne nekoristnosti tega početja. Delo, razvrednoteno vsakega smisla, je še bolj kot telesno ubijalo duševno.”

Tito na mednarodnem seznamu največjih zločincev prejšnjega stoletja

O njegovi sporni preteklosti in zločinih, ki ga bremenijo, je bil polnega pol stoletja zapovedan molk, ki se je zavlekel celo v tranzicijo in bil pretrgan šele z odkritji Hude Jame in na stotine drugih skritih morišč. Postopoma je privrela na dan literatura, ki ga je ob njegovi siceršnji vlogi uspešnega partizanskega poveljnika razgalila tudi kot enega največjih množičnih zločincev prejšnjega stoletja. Ob več kot 700 prikritih in le delno izkopanih moriščih samo v Sloveniji srhljivi podatki iz referata Aleksandra Rankovića v zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 povedo, da je bilo samo po vojni, od leta 1945 do maja 1951, v Jugoslaviji pobitih, pretežno izvensodno, 568.000 ljudi in 3.777.726 zaprtih (Reporter, 24. 10. 2012), v veliki meri v gulagih na prisilnem delu. Med temi ni pobitih političnih nasprotnikov med vojno, ker jih ni nihče štel. Dr. Jože Dežman, zgodovinar, pa je opozoril (Reporter, 24. 10. 2012), da je tudi slovensko ustavno sodišče Tita “z mnogimi odločitvami postavilo med totalitarne pojave”. Kot zločinca obravnava Tita tudi mednarodna javnost. Nemški časopis Bild je npr. objavil naslednji mednarodni seznam dvajsetih največjih zločincev prejšnjega stoletja (gl. knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozaložba, Ljubljana, 2018):

1. Mao Ce Tung (50 milijonov žrtev),
2. Josip Stalin (40 milijonov),
3. Adolf Hitler (20 milijonov),
4. Čang Kaj Šek (10 milijonov),
5. Lenin (4 milijone),
6. Hideki, japonski general in politik (3 milijone),
7. Pol Pot, vodja kamboških Rdečih Kmerov (2 milijona),
8. Mengistu, etiopski diktator (2 milijona),
9. Yahia Kan, nekdanji predsednik Pakistana (1 milijon),
10. Josip Broz Tito (1 milijon žrtev),
11. Mussolini (800.000 žrtev) …

Kot vidimo, nas življenje neusmiljeno slači, in tako tudi Titu ni bilo prizaneseno. Ne more biti (in ostati) samo neustrašen revolucionar, zmagoviti partizanski vodja in lider neuvrščenih, kot bi to želeli v njegov herojski blišč še vedno zamaknjeni občudovalci, ampak je bil, kot smo videli, hkrati ena najbolj mračnih, krvavih zločinskih osebnosti prejšnjega stoletja. Dokler ne bomo tega do kraja razčistili, ne bomo polnoletna družba. Zato ga umaknimo z ulic, trgov in hribov v zgodovino (muzej), da mu tam določijo mesto, ki mu bo po meri. Tudi če je še tako vidna zgodovinska osebnost, ga namreč ob krvavih zločinskih madežih in moralni navlaki, ki se držijo njegovega imena, ni mogoče postavljati za vzornika nikomur.