Napoveduje, da bo obesil copate na klin
Jutri zaključuje svojo vsega spoštovanja vredno tekmovalno kariero Marko Hmeljak, duša Sokolove košarke. Vsaj tako pravi, verjamemo pa mu le na pol, saj se je že nekajkrat poslovil in se nato vsakič vrnil še močnejši in bolj motiviran kot prej. Letnik 1974, Nabrežinec, je košarkarsko zrasel med našimi športnimi društvi na tržaški kraški planoti, vrhunec športne poti pa je dosegel z igranjem v ugledni B ligi v dresu Jadrana pred 20 leti. Za združeno člansko ekipo je nastopal – med Trstom in Gorico – polno desetletje, nato se je zaradi službenih obveznosti, spričo katerih je stalno na poti, odločil za manjšo obveznost pri matičnem Sokolu med D ligo in promocijskim prvenstvom.
Pri Jadranu je bil na ravni kakovostne državne C1 lige pravi steber, košarkar prve peterke in nenadomestljiv člen tako na igrišču kot v garderobi. Igralec, ki ga ima rad vsak trener v svoji ekipi. Na parketu dinamičen, nepopustljiv, žilav, se je rodil kot skakalec in obrambni igralec brez izstopajočih tehničnih vrlin, z leti pa se je ogromno izpopolnil ter postal tudi napadalec, celo strelec z razdalje, česar na začetku kariere ni bilo pričakovati. Predvsem pa gre za neverjetno osebo in osebnost. Vedno nasmejan, pozitiven, šaljivec, tovariški do mlajših soigralcev in nasprotnikov, izjemno radodaren v družbi, tako na igrišču kot zunaj njega ga pač zaznamuje ogromno, žlahtno srce. Moralne odlike so mu tudi pomagale, da je – ob prirojenih sproščenostih in neustrašnostih – tiste (redke) vrste igralec, ki ga ni strah prevzeti odgovornosti za odločilni met in ga praviloma tudi zadene. To je tudi sad neobremenjenosti, saj pravilno ocenjuje, da je šport lep in pozitiven segment življenja (ki ima bistveno hujše plati!), tako da se tudi v odločilnih potezah tekme v osnovi ni kaj bati oziroma prekomerno skrbeti. Jutri, v petek, 6. maja, naj bi torej pri 42 letih odigral zadnjo tekmo v belo-rdečem dresu domačega Sokola, pri katerem je začel igrati. Za društvo je v zadnjem desetletju, odkar so obudili dejavnost v Nabrežini in obnovili občinsko telovadnico, naredil ogromno. Je podpredsednik kluba in v društvu postori vse, kar je potrebno, od novačenja sponzorjev do kosilnice na zunanjem igrišču na prireditvenem prostoru. Poglavje zase je (bil) prispevek na igrišču, še letos je bil – tudi če ne več rosno mlad – priznani kapetan in vodja, peterko je ob skupini prijateljev, rosno mladih soigralcev in trenerju Vatovcu (s katerim sta sodelovala že 25 let nazaj) popeljal do končnice za napredovanje iz D v C2 ligo. Čisto blizu temu cilju je bil pred desetletjem, ko so bili sokolovci v nabito polni nabrežinski dvorani finalisti play-offa D lige, tedaj je bil Marko strah in trepet vseh furlanskih ekip. Vmes je spet še privedel postavo iz rekreativne promocijske lige spet na deželno četrtoligaško raven. Za mlade rodove, ki prihajajo v dvorano, pa je zgled predvsem kot športnik v najbolj popolnem pomenu besede. Kljub družini in zahtevnemu delu ni nikoli odsoten, ob poškodbah (za časa Jadrana je doživel tudi hud zlom ličnice, po katerem bi se marsikdo iz previdnosti športno upokojil) redno stisne zobe, pregovorni so njegovi povratki, ob petkih zvečer, naravnost s torbo na tekmo po tisočih prevoženih kilometrih po Balkanu.
Da se povrnemo k začetnim trditvam, morda odslej res ne bo več nastopal kot registriran igralec, športa pa zagotovo ne bo opustil, je namreč tekač, kolesar, sploh…, ne more biti pri miru. Kdor bi mu rad zaploskal in se poveselil z njim, je vabljen jutri ob 21.00 v nabrežinsko telovadnico, kjer bo Sokol igral zadnjo domačo tekmo letošnjega uspešnega prvenstva.
HC
