Namiznoteniška igralka Lisa Ridolfi zapušča Milan

Decembra lani so jo slovenski športni novinarji v Italiji na prireditvi Naš športnik razglasili za najboljšo zamejsko športnico leta. Da je bil naslov zaslužen, je namiznoteniška igralka Lisa Ridolfi potrdila v teh dneh, ko je četrtič postala ekipna državna prvakinja v dresu milanskega društva Tennis Tavolo Sandonatese. Spomladi je medtem nastopila tudi na svetovnem prvenstvu. S prestižno državno lovoriko, tretjim zaporednim “scudettom” po nelahki zmagi v finalu proti klubu Cortemaggiore, pa je nabrežinska Slovenka sklenila svojo osemletno izkušnjo v Milanu. Vodstvo kluba je namreč po novem dosežku obvestilo javnost, da zaradi ekonomskih težav zapira vrata. Skratka, še en primer propada kluba, ki mu je v zadnjih petih letih z velikim finančnim potencialom uspelo prekiniti večdesetletno hegemonijo Castelgoffreda, a je naposled pogorel, najbrž ravno zato, ker je stal na krhkih, umetnih temeljih, se pravi na trenutnem navdihu bogatega mecena.
Kakorkoli že, Ridolfijeva je ob koncu tega zmagovitega cikla odločila, da se vrne domov in poleti morebiti poišče novega delodajalca. Preko socialnega omrežja facebook je v nekaj občutenih stavkih obnovila svojo lombardsko pustolovščino in se zahvalila vsem, ki so ji pomagali, da je tu dozorela in postala v svetovnem merilu spoštovana športnica, predvsem pa, da je lahko doživela enkratno človeško, življenjsko izkušnjo. Odšla je komaj 16-letna, torej dejansko še kot otrok, sprejelo jo je mednarodno velemesto, v katerem lahko mlad človek okusi in doživi marsikaj. Še ne 25-letna se vrača kot številka 5 na italijanski jakostni lestvici (največ se je povzpela na četrto mesto), 319 v svetovnem rankingu (bila je tudi za trenutek 305.), za sabo ima nastope na evropskih in svetovnih prvenstvih, v mednarodnih klubskih pokalih, kot rečeno, osvojila je štiri ekipne državne naslove in več posameznih. Ob boku Laure Negrisoli in Nikolette Stefanove, ki sta že več kot desetletje pojem za namizni tenis v Italiji, je postala pomembna članica postave, ne le ime na dolgem spisku. Ker je daleč mlajša od soigralk, je morda, zakaj ne, kot standardna igralka članske reprezentance tudi kandidat za olimpijske igre v Riu čez tri leta…
Slovenka po mami, je obiskovala italijanske šole, je pa dobro vključena v slovenske kroge na tržaškem Krasu in v domači Nabrežini. Lopar je vzela v roke kot majhna deklica pri društvu Sistiana, nato pa se je več let kalila v Krasovem mladinskem pogonu v Zgoniku, kjer se je naučila “poklica” in se z Evo Carli, Matejo Crismancich in Martino Milič prebila do prve lige. Z ambicijo, da bi postala nekdo in da bi ji potem ne bilo žal, da ni poskusila sreče (tako pravi sama), se je že rosno mlada odselila, stanovala je med krajema Pieve Emanuele in San Donato Milanese v predmestju Milana.
Kaj se bo zgodilo v vročem poletju pred prihodnjo sezono, je težko napovedati. Doslej je igrala v sijajnem okolju, kjer se je lahko od jutra do večera ukvarjala le s pingpongom, imela je najboljše trenerje v mednarodnem merilu. V času gospodarske krize sploh ni samo po sebi umevno, da bo spet našla tako sredino, bržkone je bolj možno, da se bo kot profesionalka zaposlila v kakem klubu, ki plačuje igralke, da enostavno pridejo ob koncih tedna odigrat tekme, same pa trenirajo doma. Če pa katero od društev le lahko postavi na noge ambiciozen prvoligaški in evropski projekt, potem je nedvomno smiselno, da investira vanjo, saj je še razmeroma mlada, nedvomno še najbolj perspektivna od posameznic, ki so na državni lestvici v vrhu.
HC

Po osmih letih in štirih “scudettih” se vrača domov v Nabrežino

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme