Namesto konca sveta potrebujemo nov začetek
Po vojnah, ki so pretresle Evropo v 20. stoletju, se je z namenom vzpostavitve miru združilo šest evropskih držav. Vzpostavili so entiteto, ki naj bi pripomogla ohranjati mir v povojnih kriznih letih. Kasneje je iz tega nastala Evropska unija (EU). Že na začetku so se začele debate o nadaljnji strukturi te entitete. Po 60 letih integracij se še vedno sprašujemo, kaj je Evropa, kaj EU in v katero smer se mora (ta) razvijati?
Meje med državami v Evropi so se že velikokrat spremenile. Ravno tako so se spremenile entitete, ki so upravljale na tem območju. Imeli smo imperije, aktualne nacionalne države. V zadnjih šestdesetih letih se je pojavila EU. Pogovori o njenem nadaljnjem razvoju vodijo v različno smer; pravzaprav se razlikujejo že mnenja o obstoječem stanju Unije. Vsi se strinjajo, da EU ni ne mednarodna organizacija ne država. Se pravi 'nekaj vmes', nihče pa ne ve, kaj natančno je. Na enega izmed možnih razvojev je septembra 2012 opozoril predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso. V govoru pred Evropskim parlamentom v Strasbourgu je podčrtal pomen učinkovite ekonomije in monetarne unije ter izrazil potrebo po usklajeni politični uniji. Povedal je, da se EU mora razvijati v smeri 'federacije nacionalnih držav', tj. v zvezo držav, ki del svojih suverenih pravic predajo nadnacionalnim institucijam. Torej, nacionalna država ne bi bila 'ukinjena', kot se mnogi bojijo. Navsezadnje je geslo EU 'Združeni v raznolikosti'. Z združitvijo bi Evropa bila večja in bolj slišana v mednarodni skupnosti. Nastopa čas, ko v ospredje prihajajo večja gospodarstva, in če Evropa želi ostati konkurenčna, mora sodelovati. Raznolikost pa bi ohranjala različne kulture in narode, ki EU delajo tako posebno. Zaradi nacionalizma so se v polpretekli evropski zgodovini dogajale grozote. Integracije so pomembne ravno zato, ker države pripeljejo k sodelovanju in prispevajo k miru. Na podlagi tega in zaradi tega je leta 2012 EU dobila Nobelovo nagrado za mir.
Po drugi svetovni vojni se je pokazala potreba po miru in ponovni ureditvi Evrope. Zahodne države so si prizadevale za mir in demokracijo. Prvi vidnejši politik, ki je klical po 'Združenih državah Evrope' je bil Winston Churchill. Vzpostaviti je želel sodelovanje med evropskimi državami. Prvi odgovor na to je bila ustanovitev Sveta Evrope leta 1949. A cilj le-tega nista politična unija in ukvarjanje s področjem varnosti in obrambe, ampak krepitev demokratičnih načel in povezovanje med članicami. Prvi korak v vzpostavitvi EU je bila ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). S tem so vzpostavili sodelovanje med Nemčijo in Francijo, ki sta znani po svoji tekmovalni in vojaški zgodovini. Eden izmed pobudnikov ESPJ je bil Robert Schuman. Bil je iz pokrajine Alzacija-Lorena na nemško-francoski meji, zato je toliko bolj razumel pomen sodelovanja. Z Jeanom Monnetom sta leta 1950 pripravila Schumanov načrt, v katerem sta predlagala skupen nadzor nad premogom in jeklom. Dan dogodka, 9. maj, je postal dan Evrope, saj to velja za začetek EU. Italija, Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg so tako leta 1951 ustanovile ESPJ. Leta 1957 so iste države ustanovile Evropsko gospodarsko skupnost. Prišlo je do prostotrgovinskega območja med državami članicami. Leta 1986 je Enotni evropski akt predvideval vzpostavitev skupnega trga, kar je pripeljalo do prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in delovne sile, po čemer je EU še danes prepoznavna. Nato smo dobili skupno valuto. Vprašanje je, kako naj poteka razvoj EU naprej. Kako naj se spopade s pomanjkljivostmi, ki jih, glede na to, da je EU entiteta v nastajanju, ni malo.
S tesnejšim sodelovanjem bi na političnem področju lahko omogočili enotno, hkrati pa bolj učinkovito vladanje oz. upravljanje. Seveda je to tesno povezano z evropsko identiteto in vprašanjem, kaj EU sploh je. Združevanje temelji na skupnih zgodovinskih in kulturnih značilnostih. Tu se pojavi vprašanje, ali smo se Evropejci sposobni povezati na višjem nivoju, ki ne temelji zgolj na pogodbi, ki so jo vlade podpisale. Iskanje skupnih značilnosti in vrednot je pogoj za federacijo. To pa ne pomeni, da bi se vsi narodi zlili v enega – evropskega. Pomeni le, da bi se poleg 'Slovenec sem', predstavil še kot Evropejec, kar smo zaradi majhnosti pogosto že sedaj primorani. A to bi storili prostovoljno, ker pripadamo večji entiteti, katere se ne sramujemo.
Ob današnjih protestih se govori, da ljudje niso zadovoljni s sistemom, v katerem živijo. Da sicer ne vedo, kaj jih moti, imajo pa ti protesti globlji pomen. Morda pa je upravljanje iz EU alternativa, ki si jo ljudje želijo, pa se tega ne zavedajo. Seveda je pred tem treba spoznati EU kot celoto, njeno delovanje in pomanjkljivosti. Saj šele ko poznamo družbeni sistem, v katerem živimo, lahko nekaj spremenimo. In menim, da je osnovna pomanjkljivost protestov danes ravno nepoznavanje družbenega sistema. Le majhen del protestnikov se zaveda, da imajo možnost spremeniti stvari na volitvah. Če ne kot volivci, pa kot kandidati ali sodelavci kandidatov. Daleč od tega, da zagovarjam vsa dejanja politične elite. Ampak pomanjkljivosti v družbenem sistemu bodo vedno prisotne, ker je le-ta sestavljen iz ljudi. Vprašanje je, ali se bomo pravočasno odzvali. In pravočasno se lahko odzovemo, ko vemo, kaj se dogaja, tudi ko imamo “kruha in iger”. In če se tega zavedamo, nas ne sme biti strah vstopiti v novi družbeni sistem, ki temelji na demokraciji, saj imamo možnost spreminjati stvari že na začetku. Mogoče pa Evropa potrebuje svež začetek?
Marija Busija