Nakaze in svetniki
Na stopnicah (207)
Svet se v teh dneh pogreza v zimski mrak in mraz – za nekaj časa bo noč daljša od dneva. Človeštvo je temu od vedno dajalo tudi duhovno dimenzijo – že od nekdaj so si ljudje predstavljali, da se v tem mraku in mrazu plazi cel kup zlobnih, zapeljivih, pokvarjenih bitij, tudi onstranskih. Tako so se razvila različna vraževerja in praznoverja; z nemalo zgroženosti in zaničevanja opazujem, kako se je po komercialno-popularni plati k nam čez luč prikradla t. i. noč čarovnic (po angleško Halloween). Nekateri kristjani se besno zaganjajo v ta praznik, češ da je neposredno češčenje hudiča in demonov. Sicer mu res lahko očitamo precej spogledovanja z demonskim – kot je pač sodobniku v njegovem tehničnem obvladanju sveta nasploh tuje kakšno spoštovanje pred presežnim, kaj šele strah. Domišlja si, da bo z dovolj veliko puško, dovolj hitrim avtom in dovolj zmogljivim računalnikom premagal tudi hudiča, kot pač lahko vidimo v akcijskih filmih. A vseeno je zame bolj moteče obnebje komercializacije, ki ga obdaja. Kot se je podobno žal sprevrgel tudi naš pust. Kako dragoceno je, da ga nekatere skupnosti gojijo v njegovi še bolj prvinski obliki. Ne pa da je – noč čarovnic ali pa pust – predvsem izgovor za izdatno popivanje in mejno spolno vedenje. No, morda lahko rečemo, da si današnji načeloma ateistični človek ob mraku, ki zagrinja svet, vseeno želi nekakšne varnosti in tolažbe v tem – tudi če ceneno kupljene ali iz pijanosti. Sonca pač s svojim prizadevanjem ne moremo premakniti – moramo le potrpežljivo počakati, da se približa pomlad in tako tudi njegovi žarki spet dobijo moč, da ogrejejo svet. A ni vseeno, kaj se z mano dogaja tačas – lahko se prepuščam “dionizičnemu” kaosu v dobi čakanja Godota, lahko pa se branim pred hladnimi kremplji zla okrog svojega srca s toliko bolj zvesto in disciplinirano življenjsko držo. Zato krščanstvo nasproti praznovanju bitij mraka postavlja obhajanje “ljudi svetlobe”; torej ljudi, ki so vztrajali v trudu za dobro ne ob neprilikah letnih časov, ampak ob globljih življenjskih preizkušnjah. Ljudi, ob katerih zgledu in spremstvu se lahko zavemo, da je ne samo zimski mrak, pač pa tudi drugo zlo tega sveta nekaj začasnega, da nepreklicno mine. In da zato ni čas za kaotično rajanje, ki se izgublja v nesmislu, pač pa je v težjih razmerah čas za askezo, za bojevitost, za izčiščenje. Svojih mrtvih se ne spominjamo v strahu in trepetu kot marsikatera stara ljudstva – spominjamo se jih v hvaležnosti, ponosu in miru.
