Terpin ob jubileju zaščitnega zakona: "Največja odprta rana je zastopstvo, ki še ni zajamčeno"

Deželni predsednik SSk Damijan Terpin je bil ob sprejemanju zakona že v vodstvu stranke. Vprašali smo ga, kako je bilo takrat in kakšni so občutki danes ob 25-letnici zaščitnega zakona.

“SSk ob sprejemanju zakona ni imela svojega poslanca. Poskušali smo narediti vse, kar je bilo mogoče, prek poslancev Luciana Caverija iz Doline Aoste in Siegfrieda Bruggerja iz Južne Tirolske. Onadva sta zagovarjala naše interese, a jasno je, da je bil problem v tem, da nas konkretno ni bilo pri mizi, ko so bili opravljeni določeni sestanki in sprejete ključne odločitve. To se je dogajalo v poslanski komisiji, ožjem delovnem telesu za ustavna vprašanja. Plehkost zakona v določenih segmentih je prav posledica tega in tistih, ki so pri tej mizi sedeli ter sprejemali kompromise, ki so ponekod izjemno vprašljivi.”

Zaščitni zakon smo čakali predolgo, kajne?

“Zaščitni zakon smo dobili prav gotovo prepozno. Potrebovali smo zaščito kot instrument, da bi zajezili asimilacijo in upadanje števila pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Če danes pogledamo številke v šolah in vrtcih, je stanje dramatično. Po eni strani je to posledica naše demografske zime, vprašati pa se moramo, koliko smo se v teh letih asimilirali. Dovolj je pogledati narodno čutenje generacij, ki imajo danes okrog 60 let, tistih, ki jih imajo 40, in tistih pri 20. Razlike so najbrž precej velike. Ta zakon bi moral to močno asimilacijo, ki je bila značilna za pretekla obdobja, tako ali drugače ustaviti. Ne vem, koliko se je to zgodilo. Res je, da je bila asimilacija nekoč bistveno močnejša, ko je bila politična klima med obema narodnostnima skupnostma bistveno hujša. Danes je ozračje veliko boljše in asimilacijski pritisk manjši. To je dobro, a zakon bi prav zato morali imeti že veliko let prej – takrat, ko je bil ta pritisk najmočnejši.”

Ostaja pa še več pomembnih odprtih vprašanj …

“Če pogledamo, koliko je zakon uresničen in koliko ne, vidimo, da stanje ni prav navdušujoče. Navajam volilni zakon, ki je pereč problem. Na naslednjih volitvah – če ne bomo imeli olajšanega zastopstva – bomo po vsej verjetnosti izgubili vsako možnost izvolitve slovenskega predstavnika. Vprašanje glasbenega šolstva je ostalo v celoti odprto. Če pogledamo javno rabo slovenščine, je tudi tu marsikaj nerešenega. Prav tako vprašanje dvojezičnih napisov, ki so v ključnih sredinah, kot je mesto Trst, še vedno tabu itd.

Vse to pomeni, da je bil zakon kompromis tistega časa, ki pa je prihodnjim rodovom prepustil breme njegovega dejanskega uresničevanja. Ne vsebuje mehanizmov ali sankcij za njegovo neuresničevanje. Izvajanje je odvisno od politične klime, ki se je – kot sem omenil – bistveno izboljšala, deloma pa tudi od politične volje parlamenta, deželne uprave, deželnega sveta ter občin. Predvsem parlamenta, ko govorimo o volilnem zakonu, ki je po mojem mnenju danes še vedno ključno nerešeno vprašanje tega zaščitnega zakona.

Na to stranka Slovenska skupnost opozarja že od njegovega sprejetja. Dvajset let so vsi govorili, da je to problem zgolj SSk, potem pa so vsi postopoma ugotovili, da je to velik problem za celotno manjšino, ki bo – če ne bo sprememb – po vsej verjetnosti izgubila politično zastopstvo v parlamentu. SSk je zato edina, ki se je od začetka borila in izpostavljala ta problem; danes ga, hvala Bogu, izpostavljajo skoraj vsi, poleg SSk tudi obe krovni organizaciji, precej manj pa Slovenci v DS.

Na to odprto vprašanje bi se morala naša manjšina enotno osredotočiti in ne govoriti ‘s figo v žepu’, kot nekateri počnejo že dvajset let – češ da bodo oni predstavljali svoj predlog – ali pa še vedno zagovarjajo t. i. ladinski model, ki je za slovensko stvarnost v Italiji neizvedljiv, ker nimamo nacionalnih seznamov, kjer bi se ljudje opredelili kot Slovenci, Italijani ali Furlani itd. To vedo še vrabci na strehi in tisti, ki to zagovarjajo, to počnejo z namenom, da se nič ne spremeni.”

Preberi več o jubileju zaščitnega zakona (klikni in preberi).