Najpomembnejše je medsebojno zaupanje

Pogovor / Hermina Radinja, sodelavka Karitas, prejemnica zlatega znaka Občine Ajdovščina

Občina Ajdovščina praznuje občinski praznik 5. maja in leto za letom občani ter komisija za volitve in imenovanja predlagajo županu podelitev priznanj zaslužnim občanom. Letos je najvišje petomajsko priznanje prejel Marko Kobal za neizbrisen umetniški pečat na področju opernega petja v Sloveniji in širše. Zlati znak občine so prejeli: Simon Čermelj za dolgoletno predano delo na kulturnem in družbenem razvoju kraja; Andrej Kobal za ustvarjalno predanost glasbi in pedagoško delo; Turistična kmetija Pri Rebkovih za zastavljeno in udejanjeno vizijo razvoja kmetijske in turistične dejavnosti; Hermina Radinja za desetletja sočutne in vsestranske prostovoljne pomoči ljudem v stiski.

V predlogu je pisalo:

“Hermina Radinja je prostovoljka Centra Karitas v Ajdovščini, kjer že več kot tri desetletja razdaja svoj prosti čas za pomoč ljudem v stiski. S svojo predanostjo, deljenjem koristnih nasvetov in rešitev nudi ljudem v stiski pomembno oporo. Prostovoljka je tudi v Medgeneracijskem društvu 4 letni časi, v okviru katerega že 25 let vodi prijateljsko-pogovorno skupino Planika v Domu starejših občanov. Gospa Hermina se je na plemenito pot prostovoljstva podala leta 1991, ko so začeli v Slovenijo prihajati begunci. Prav ta prva pomoč ljudem v stiski jo je opogumila in spodbujala k nadaljnjemu načrtnemu reševanju tegob ljudi v stiskah. Poleg nudenja pomoči beguncem je pristopila tudi k številnim akcijam pomoči v tujino. Neizmerno predanost je pokazala domačim ljudem v času gospodarske krize, ki se je trdo zažela v marsikatero ajdovsko gospodinjstvo. Hermina je s svojo preprostostjo znala ljudi potolažiti, jim nameniti besede spodbude ali le prisluhniti, kar je z gotovostjo znak njene neizmerne plemenitosti. Še nedolgo tega, v času koronakrize, je bila ena izmed tistih ključnih posameznic, ki je organizirala, da je delovanje Karitas potekalo neovirano in dostopno vsem. S skupino prostovoljk se trudi, da z dejanji, zgledom in potrpežljivostjo pomaga vsem, ki pomoč potrebujejo.”

Gospo Hermino poznajo mnogi, ki pomoč potrebujejo, pa tudi tisti, ki radi pomagajo. Velika je skupina Karitas, v njej vsak ve, kje je njegovo mesto, tako da teče delovanje usklajeno v povezavi z lokalno skupnostjo in drugimi humanitarnimi organizacijami v lokalnem okolju.

Z gospo Hermino sodelujeva v Karitas od začetka. Da ne bi bila preveč osebna, sem ji zastavila nekaj vprašanj:

Kdo je Hermina Radinja?

Sem Hermina Radinja, rojena v vasi Mala Bukovica pri Ilirski Bistrici. Kot ekonomski tehnik sem bila zaposlena v gradbenem podjetju Primorje in tam delala do upokojitve. Prav delo me je pripeljalo v drugi del primorske, v Ajdovščino, kjer sva si s pokojnim možem ustvarila družino in zgradila dom. Sem mama hčerki in sinu ter nona sedmim vnukom.

Kaj te je pripeljalo v Karitas?

Moje prostovoljno delo v Karitas sega dobra tri desetletja nazaj. Osebno me je nagovoril g. Lojze, takratni župnik v Šturjah. Povabilo sem sprejela in se pridružila ostalim prostovoljkam, ki smo želele del svojega časa nameniti ljudem v težavah. Seveda brez velike podpore moža, za kar sem mu zelo hvaležna, tega toliko let ne bi zmogla.

Dotaknimo se let, ko so te v begunskem centru v Ajdovščini preprosto imenovali mama Hermina.

To so bila leta osamosvajanja in razpada naše takratne skupne države. Spomladi 1992 je vojna v BiH pognala v beg veliko ljudi. Izpraznjeni vojaški objekti so postali zbirni centri (ZC) za begunce. V začetku maja smo v eni sami noči sprejeli 400 ljudi. Večinoma so bile mame z otroki, starejši ter bolni in invalidi. Sprejem teh nesrečnih, izmučenih in obupanih ljudi je bil za vse nas nepozabna, huda in težka preizkušnja. Begunci pa so še kar prihajali, v dobrem mesecu so bile vse tri stavbe nekdanje vojašnice v Ajdovščini polne in v ZC je bilo nekaj več kot tisoč ljudi. Prostovoljci smo imeli veliko dela, jaz sem sprejela izziv in kot predstavnica Karitas bila odgovorna za pomoč beguncem. V veliko pomoč mi je bila stalna sodelavka, s katero sva več kot pet let dnevno prihajali, vozili in delili pomoč v ZC. Seveda so bile po raznih področjih vključene sodelavke, pa tudi mnogi dobrotniki.

Kje si nabirala moči in znanje ter empatijo do pomoči potrebnih?

Prepričana sem, da je oblikovanje posameznika zelo odvisno od vzgoje v družini in osebne vere. Soočali smo se z različnimi stiskami ljudi, ki so potrebovali našo pomoč. Potrebno znanje pa smo nekateri sodelavci Karitas pridobili na enoletnem tečaju za neprofesionalno svetovanje pri psihoterapevtu gospodu Bogdanu Žoržu. To znanje in njegovi napotki mi še vedno pomagajo pri pogovorih in reševanju posameznih stisk.

Prišli so časi recesije, ko so v dolini tovarne padale kot domine. Kako vidiš tisti čas, ko so bili na Karitas dnevno pogovori s številnimi ljudmi?

Hudo je bilo v času recesije, ko je tudi v naši dolini več podjetij propadlo. Ostati brez dela in zaslužka, v veliki negotovosti, kako preživeti družino, so bile velike travme za vse, ki so izgubili delo, in to v najbolj učinkovitih delovnih letih. V tem času je bilo veliko število naših občanov v hudi stiski in prav njim je bilo najtežje vstopiti v naše prostore. Še posebej je bilo težko družinam, kjer sta bila oče in mama zaposlena v istem podjetju. To so bila tista leta, ko smo imeli v našem centru – skladišču največje število prejemnikov pomoči.

Med poslušanjem in svetovanjem si bila prisotna v večini programov Karitas, saj so osebne izkušnje narekovale pot pomoči.

Posebno pozornost sem čutila do družin z več otroki, pomagali smo jim tudi s programi Škofijske karitas (letovanje otrok in družin, šolske potrebščine in boni, Posvojitev na razdaljo, Umetniki za karitas …). Tudi ob večjih naravnih nesrečah v tujini nismo ostali ravnodušni (poplave v Albaniji, pomoč ob uničujočem cunamiju, ko smo zbrali in odpeljali velike količine posteljnine). Pa dolgoletna pomoč pobrateni Banjaluki. Vedno se bom z veseljem spominjala, s kakšnim navdušenjem smo do zadnjega kotička napolnili vseh 11 ladijskih kontejnerjev za našega misijonarja Danila Lisjaka. Dobiti največje avtodvigalo in tovor naložiti na vlačilce, to so bili pravi podvigi. Hvala Bogu, vsi so srečno prišli na cilj.

Prišel je kovid, mnogi so se ustrašili, vendar je Karitas pogumno nadaljevala s pomočjo, učila ljudi, kako naj se obvarujejo, ter poiskala nove ljudi, ki so neustrašno pomagali.

Ker nesreča nikoli ne počiva, je tako kot ves svet tudi nas presenetila koronakriza. Naše utečeno delovanje se je temeljito spremenilo. Upoštevanje navodil NIJZ, prepoved gibanja med občinami, obiski trgovin, delo od doma ali čakanje, zaprte šole in učenje po zoomu. Kovid nas je postavil pred nov izziv, kako pomagati tistim, ki pakete hrane še kako potrebujejo. V času strogih ukrepov smo pomoč organizirali tako, da smo ljudem telefonsko sporočali točen čas – uro, kdaj naj pridejo iskat pomoč pred naše skladišče. Kdor ni mogel priti sam, pa sta kot prostovoljca dala zgled in svojo pomoč ponudila duhovnika gospod Primož in gospod Marko, ki sta prejemnikom pakete hrane razvozila po mestu in vaseh od vrat do vrat.

Pozornost do starejših in bolnih je prinesla mnogo veselja do življenja tebi in vsem, ki so se s tabo srečevali.

Pozorni smo tudi do starejših, bolnih in invalidnih oseb (obiski, voščilnice za praznike, enkrat letno posebna maša, romanje na Brezje). Prisotni smo tudi v domovih za starejše. Že mnogo let sem tudi prostovoljka v pogovorni skupini Planika v DSO Ajdovščina. V skupinici nas je 10–12 članov in med njimi res doživim tisto pravo veselje in hvaležnost.

Kako vidiš tiste, ki pomoč potrebujejo, in tiste, ki pomagajo?

V vseh teh letih sem se srečala z mnogo, mnogo ljudmi, ki so se znašli v različnih težavah. Mislim, da je najpomembnejše medsebojno zaupanje, in potem marsikdo brez težav razkrije svojo dušo, strahove, skrbi ali obup. Zaupanje je potrebno tudi pri vseh, in teh ni malo, ki pomagajo. Vedno znova me navdušuje dobrota ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, pa naj bo pri naravnih nesrečah, dobrodelnih akcijah ali hudo bolnih otrocih.

“Enkrat v Karitas, vedno pri Karitas” čutimo vsi, kar dokazuješ dan za dnem, tudi v osebnih težavah in preizkušnjah.

Sodelovanje v Karitas mi veliko pomeni. V vseh teh letih sem marsikaj doživela. Seveda, ljudje smo različni in se v danih trenutkih tudi različno odzovemo. Veliko je bilo veselih, lepih, nepozabnih in prijetnih doživetij (nova maša Ilija, ki je kot deček prišel v naš begunski center ter tudi z našo podporo in pomočjo prišel do duhovniškega poklica), veliko hvaležnosti in pohval. Nikjer ni vse lepo, tudi z jezo in nestrpnostjo ljudi sem se srečala, še dobro, da je teh bolj malo. Sodelavke, ki se tedensko srečujemo, ko pomagamo ljudem, smo zelo povezane, si zaupamo in se lahko o vsem iskreno pogovorimo. Želim, da bodo mlajše prostovoljke z veseljem in svojimi talenti pomagale ljudem v stiski. Ne vemo, kaj nas lahko preseneti, kot so nas kovid in vojna v Ukrajini, katastrofe …

Upam, da je moje delo v Karitas, kot je rekla Mati Terezija, “ena kapljica v oceanu dobrodelnosti”.

Draga Hermina, nisi le kapljica, pač pa zaliv miru in srčnosti. Ostani taka in čestitke za zlati znak!